Ledeniški tečaj 2010 – Glacier du Gent

Ledeniški tečaji so vedno neko nujno zlo za vsakega, ki se pripravlja na alpinistični izpit. Pa saj veste, samo v tujini dobimo tisti zlovešč pogoj, da moraš stati nekaj nad 3500 n.m.v.

Letošnji tečaj je bil nekaj posebnega, saj je bil res tečaj v pravem pomenu. Kar pomeni, da smo imeli dovolj časa, da smo se naučili in ponovili osnove potrebne za gibanje po ledeniku. Seveda smo vse skupaj preizkusili praktično v osvojitvi dveh vrhov.

Naš start iz Kamnika je bil v soboto 24. 4 ob 2.20 uri, ob 11. uri pa smo že čepeli v naši koči, na italijanski strani – Riffugio Torino na nadmorski višini 3322 metrov. Prve minute so za nekatere, nevešče take višine, pomenile čas aspirinov, glavobolov ter majavih tal. Pa vendar, ni bilo časa za take misli, kako se počutimo in bežali smo, kar se je dalo, ven, na ledenik, na sonce. Seveda je pot iz koče na ledenik imela svoj čar. 242 železnih in nekaj betonskih stopnic po rovu do zgornje koče Torino (3375 m), ki leži že na francoski strani. Pot do nje pa nam je dala vsem vsakodnevno ogrevanje ali pa pregrevanje, ker smo se vedno premočno zagnali.Prvi dan je, kljub vožnji, bil zelo uspešen, saj nismo nič počivali ampak smo prešli hitro k bistvu – orientaciji, kje smo ter ponovili vrvno tehniko reševanja iz ledeniške razpoke. Šele nizko sonce oz. lakota sta nas spravila zvečer nazaj v kočo Torino na našo ”alpinistično večerjo” oz. hišno specialiteto.Drugi dan se je začel ob 6.00 uri z zajtrkom ter hitrim pakiranjem nahrbtnikov za čimprejšnje postrojenje ledeniških navez. Cilj – Aig. De Toute (3534 m). Gora oziroma vrh je bil dobesedno napaden s treh strani oz. z našo 22-člansko zasedbo. Cilj je bil lahek, vendar popoln za ponovitev raznovrstnih sidrišč, ki jih uporabljamo v alpinizmu. Tu smo se že srečali s krajno zevjo, ledeniškim ledom, skalo ter spoznanjem, da se tura z osvojitvijo vrha še ni končala. Tura je v celoti zaključena, ko se opravi še uspešen sestop, ki ti ga skoraj vedno popestri južen sneg.Po uspešnem napadu na sam vrh je sledil še drugi del vaj – realni prikaz vaj. Reševanje iz pravih ledeniških razpok. Razdeljeni na sedem ledeniških navez smo popadali v osem metrsko luknjo, kjer so nas soplezalci reševali. Seveda, da ne bi bilo zamer, da je kdo kaj izpustil, smo zamenjali tudi vloge – ne vem kaj je bilo bolje, viseti na vrvi ali pa se potiti pri vlečenju soplezalca s pomočjo vrvne tehnike, škripčevja, …Tretji dan je bil dan »D« – plezanje v Alpah. Glede na vreme smo se razdelili v dve skupini: prva skupina se je odpravila proti vrhu Tour Ronde (3792m), druga pa proti znamenitem Velikanovem zobu – Dente del Gigante (4013m). Vsi smo zadane cilje tudi osvojili. Da pa ne bi bilo preveč »kičasto« in nas ne bi bilo preveč strah samote, sta nas obiskala tudi gorska turista – sneg in megla. V koči nas je čakalo lepo presenečenje, naša alpinistična večerja (že tretji dan ista zelena juha s kompotom) ter torta iz piva. Slednjo nam je pripravil Roman, kot odkup za njegov predčasni odhod v Slovenijo.Zadnji, četrti dan je sledil v znamenju pakiranja, analiz o sami turi ter priprav za povratek v domovino.

Ledeniškega tečaja so/smo se udeležili:Alpinistični inštruktorji in alpinisti: Marjan Kregar, Damjan Kočar, Aleš Holc, Marko Petek, Miha Bogataj, Matej Humar, Urban Novak, Jure Prezelj

Tečajniki: Monika Planinc, David Knez, Primož Lavrič, Saša Čad, Gaber Andolšek, Marko Gradišnik, Sarah Dobnik, Peter Bertoncelj

Pripravniki: Simon Berlec, Franci Brcar, Roman Pirnat, Rožle Repanšek, Samo Resnik, Uroš Resnik