Logarska

V soboto, 29.12.07 ob zaključku leta, je vodja šole za tečajnike poskrbel za ledeno poslastico – plezanje zaledenelih slapov.

Nekateri smo že imeli noge »nabrušene« za Rinke, a ker je« padla« ledeniška vaja, se nas je pred »stenco« zbralo kar lepo število. Izkušnje kažejo, da je potrebno izkoristiti ugoden trenutek, kajti Rinke bodo svoj snežni plašč nosile še dolgo po tem, ko slapovi odvržejo svoj oklep.Vsak izmed nas že ima predstavo in nekaj izkušenj v skali. Plezanje po ledenem slapu ? OLA- LA, to je za večino nas nekaj čisto novega. Vznemirjenosti ob pričakovanju se ni dalo skriti.Pot nas je vodila v Logarsko dolino, mimo znamenite Igle, ki je nemo molčala, le kaj šivala je, je nam pokazala.Dolina nas je objela spokojno tiha, okrašena z ledenimi zavesami, zamrznjenimi potoki , kot bi se ustavil čas. Moram priznati, da sem pred Domom, preden smo si začeli zategovati pasove, še »vrgla uč« tam gor proti Rinkam, misleč:«Pollak in …, že gredo TA-RAP , TA-RAP, kmalu jih bo obsijalo sonce in na vrhu bodo uživali ob pogledu na zalite vrhove, mi pa bomo tam zadaj v senci na ledu …?« Kmalu so se mešani občutki spremenili v pravo uživanje.Pred nami se je postavil veličasten leden slap, ki ga izpred Doma prej nisem opazila. Najprej smo zbrano poslušali pomembna navodila o opremi in tehniki plezanja, šele nato smo poizkusili na ledeni fliki, kako z derezam po prstih treba je hoditi. Medtem so alpinisti že pripravljali varovališča. Občudovala sem jih pri vzponu in se čudila. Nisem si mislila, da bomo proti koncu vaje vsi plezali tja gor. Vaje so postajale iz ure v uro bolj zanimive. Ko smo zaupali derezam, smo vadili ob cepinih – SUPER, nato hoja po slapu samo z derezami in spust. Seznanili smo se z lednimi vijaki. Vsak je lahko poizkusil metodo, ko z vijakom zvrtaš pravokotno dve luknji, ki se stikata in izvlečeš vrv. Kar dve tečajnici sva se obesili na vrv, da preveriva , če zares drži. Držalo je, pa še kako! Najbolj smo bili navdušeni nad vajo za spust s cevastim vijakom, ki ga po končanem spustu s potegom vrvi izvijemo. Seveda, potegniti je potrebno pravo vrv in FRRRR in že je zunaj. Skoraj nikogar ni bilo, ki se pri tej vaji ne bi smejal. Ko nam je Miš demonstriral plezanje in spust, ga je pri spustu pri previsu obrnilo na glavo. Tokrat se nismo smejali. Zelenjavarji smo morali priznati, da ne znamo prav še varovati.Pa gremo! Pravilno se naveži! Pa brez skrbi, saj nad tabo alpinist bedi. V vsako roko en cepin, tri oprijemne točke v spomin in POK – naj okel dobro se zapiči, če zgornja plast odleti, na isto mesto še enkrat ga zabij, z derezo PUF – pravokotno v led, ko dobro stojiš ,izmenično POK,POK,PUF,PUF, se potegneš in stopničko za stopničko si višje. Vmes še malo ledenega tuša, a se zanj kaj dosti ne zmeniš. Ovinek , oziroma previs mi je dal »vetra«, komaj sem ga zvozila. Na vrhu zmagoslavje.Spet smo pri vznožju, kjer si grejemo premražene roke. Celo Miševa bunda nas je izmenično grela. Opozarjamo drug drugega: » Pazi vrv, da je z derezo ne pohodiš!« Molče opazuješ druge pri plezanju in noge te že spet zasrbijo. V naslednji smeri je že lažje, saj je led že poln stopničk in lukenj, kamor zatikaš okel.Vsakega uživanja je enkrat konec – tudi našega.Zaključili smo ga v Domu s kratko analizo alpinistov, ki so nam odprli marsikatero spoznanje.Mi pa zadovoljni in navdušeni bili smo vsi,da nekateri takoj po »strojčke« bi že radi šli.Jeti nas le ozemlji, da zadeva naj se raje mal’ prespi.Spat še nismo šli takoj,s čajem še mal’ smo se pogreliin domov odšli zares veseli! Agata