Nemška smer v Dolgem hrbtu

V iskanju svetlobe in svobode sva se v sredo, na moj godovni dan z Žigom iz teme Jezerskega povzpela preko Nemške smeri v Dolgem hrbtu, da sva našla dolge sence zahajajočega sonca in moč vztrajati še eno noč.

Neshojena pot do Češke koče in nepredelan sneg do vstopa v smer, ki je od koče dodal turi celo uro, namesto predvidenih 20min sta povzročila kar nekaj bolečine v ženskih predelih najinega mednožja za katerega sva se hitro po vstopu v smer nehala sekirati. Naletela sva na odlične razmere, ozki grapi sva sledila skozi slikovito skalno okno za katerim je sledil odlično zalit “detajl” smeri. Nadaljevala sva po snežišču do krajšega slabše zalitega kamina, ki nama je povzročil malo več težav kot spodnji del, vendar sva tudi tega premagala z malo gvozdenja in praskanja po goli skali. Naprej sva sledila grapi, ki se je postopoma odpirala in naju pripeljala na vrh smeri. Nisva si čestitala, niti čas za malico si nisva uzela, čakal naju je še sestop za katerega sva se že predčasno odločila. Potekal je naprej, vse do Mlinarskega sedla, in je bil vse prej kot enostaven. Potrebovala sva še 5 raztežajev varovanja v slabši skali in slabo predelanega snega, ki so ga olajšale samo občasno iz snega vidne zajle zavarovane poti ki sva jih izkoristila za sidrišča.

Na sedlu sva si oddahnila, hitro sestopila preko podov, si dala opravka z zamudnim prečenjem čez Jurjevec do Kokrškega sedla in z sončnim zahodom prišla do Suhadolnika, kjer naju je čakala Juta s sendviči