Od Presenečene srnice pa vse do Orglic

V petek sem se skupaj z Mojco in Juto odpravil v Bohinjske konce. Dnevni cilj je bil splezati Slap v Soteski.

Včeraj (ponedeljek 30.01), pa sva z Mojco izkoristila še zadnji dan pred napovedano otoplitvijo in sva se odpravila v dolino Kamniške Bele, splezati slap Orglice.

“Presenečena Srna”

V petek smo v klanec zagrizli eno grapo prekmalu in kmalu smo se znašli pod 30 metrsko previsno steno. Malo nižje pa se je na desni strani začenjal slap za katerega smo hitro ugotovili, da ni “tapravi”. A videli smo, da plezanje ni prezahtevno, da se tukaj pleza in zato smo se odločil, da naše grizenje kolen oplemenitimo še s lazenjem po ledu.

S prvim 30 metrskim raztežajem (II) smo hitro opravili.
Drugi raztežaj se začne s dvajsetimi metri trojke, ki se nato zoža v ozek 5metrski kaminasti skok (IV, M1), za preplezanje katerega prav pride okoliška skala. Sledi še 30 metrov zasnežene grapice (II) iz katere iztopiš na razek na levi, na katerem si lahko okoli odžaganega deblca od rušja (katerega smo kasneje uporabili tudi za spust iz smeri) urediš udobno sidrišče.
Tukaj bi načeloma lahko zaključili s smerjo, a raziskovalni duh nas je gnal še en 40metrski raztežaj dalje po glavni grapi (kateri smo se priključili), preko širokega 8metrskega skoka (III).
Na obzorju ni bilo videti nič več ledu zato smo se vrnili do razka na koncu 2. raztežaja, od koder smo izvedli spust po vrvi, preko previsne stene na katero smo naleteli 2 uri ppoprej. Sam previsnost spusta in opazovanje ledenih sveč in gobic v steni nas je vse zelo očaral.

Ob sestopu smo naleteli na truplo srnice, ki je morala iz sten nad grapo pasti med našim plezanjem, saj je ob pristopu nismo videli. Odnesli smo jo izven grape in jo odložili ob pot. Zvečer sem po klicarjenju različnih lovskih družin končno prišel do tiste, kateri pripada ta revir. Naslednji dan pa se je eden izmed jagrov odpravil po srno. Kar mi je bilo pri tem zanimivega in novega sta 2 stvari:

Ko naletiš na truplo divjačine to, zavoljo beleženja evidence lovišča, sporočiš pristojni lovski družini.
Že prejšnji teden so isto lovsko družino klicali plezalci, kateri so tudi naleteli na (še živo) srno katera se je poškodovala med padcem. In če sem lovsko starosto pravilno razumel smo za te poškodbe delno odgovorni mi, saj so v določenih delih prelepe slovenske divjine živali manj navajene na ljudi kakor kje drugje. Hitreje se splašijo, zmedejo in zgrmijo v globine.

Slap v Soteski Na hitro smo locirali še prvotni cilj, ki je nezahteven in ponuja lepo in zabavno poplezavanje vse do vrha. Led je bil vseskozi lepo trd samo v kaminčku pod vrhom, kjer se grapa zoža smo lazili po putrčku. Tudi ob tem sestopu sem užival, saj ga nismo izvedli s pomočjo spusta po vrvi kakor priporoča vodniček ampak smo raziskovali pobočja ob slapu in iskali prehode nazaj do nahrbtnikov.Orglice

Pa sva šla! Zjutraj na burek potem pa v led. Težavnost ravno pravšnja za naju dva. Ravno dovolj težko, da se nisva forsirala. A, da sva vseskozi pazljivo in 100% nameščala varovanje in zabijala cepine ter dereze. Spustu po vrvi sva se izognila, saj je Mojca od Lavriča slišala, da se lahko popleza še malo višje in sestopi po lovski poti, ki čez skok vodi na Petkove Njive. Kar je “lahko” za Primoža je malo težje za naju dva, zato bi bilo časovno bolj ekonomično, če bi izvedla tista dva abzajla saj je Mojca morala biti ob enih v Ljubljani v službi. Sva pa vsaj s tekom do avta izvedla še kardio trening. Konec dober vse dobro – Mojca pa s 5minut rezerve prišla na delovno mesto!