Alpinistični odsek Kamnik

Namesto na sestanek odseka, smo v četrtek zvečer poleteli iz Ljubljane v Munchen in nato takoj naprej v Tbilisi, kjer smo pristali okoli pete ure zjutraj po lokalem času, saj je Gruzija tri časovne pasove pred nami. Tam nas je že čakal prevoz, tako da smo po hitrem postopku v hladnem jutru krenili proti Mestii, ki velja za prestolnico pokrajine Svaneti.

Vožnje do našega cilja se je, z vedno pogostejšimi postanki, nabralo za cca devet ur, tako da smo v poznih popoldanskih urah dosegli našo nastanitev ter bili takoj toplo sprejeti v družinski apartma. Večerni obisk lokalne gostilne pa nam je dal vedeti, da v naslednjih dneh lačni zagotovo ne bomo.

V pokrajini Svaneti so doline globoko zarezane med visoke vrhove, zato kratkih tur praktično ni. Do izhodišč so nas vozili z lokalimi prevozi, za kar je tudi poskrbela družina pri kateri smo bivali. Ceste tam so tudi bolj “divje” in vožnja v 20km oddalje kraj lahko traja tudi več kot uro v eno smer.

Prva dva dni smo preživeli ob čudovitih razgledih na mogočno Ushbo, enkrat smo pod njo dostopili iz Mestie, enkrat pa iz sosednje doline Becho. Prvi dan je bilo vreme še malo megledno, drugi dan pa smo že dodobra spoznali, kako uživaški so poldrugi kilometer dolgi spusti po deviških belih strminah.

Tretji dan smo imeli “najslabše” vreme v vsem tednu, kar smo izkoristili za obisk smučišča Tetnuldi, kjer je polovica članov smučala na karto, polovica pa je odšla peš na bližnji tritisočak Sgimizuki. Sneg je romantično naletaval cel dan, smuka pa je bila, kljub slabši svetlobi, vrhunska.

Naslednje tri dni pa je sledil vrhunec naše odprave. Odpravili smo se namreč v vasico Ushguli, ki velja za “must-do”, če se mudiš v teh krajih. Nastanili smo se v skromnem in preprostem domu lokalnega para. Že prvi dan smo ugotovili, da smo prišli v raj. Okoli in okoli ena sama snežna belina. Že takoj po turi prvi dan, smo se hitro zmenili, da bomo tukaj ostali tri dni in ne samo dva, kot je bilo prvotno planirano. Lahko bi se reklo, da smo šli “all-in”, tako čez dan na turah, kot tudi zvečer s pivom in chacho (lokalnim žganjem). Gostitelja sta bila kar malo osupla, od kje nam vsa ta energija, ampak razmere so bile preprosto vrhunske, tako da tudi glave in noge niso bile tako utrujene kot sicer.

Kar malce žalostno smo po treh dneh zapustili ta idilični kraj in se vrnili v Mestio, kjer smo si naslednji dan, za našo zadnjo turo, izbrali izhodišče v dolini Etseri. Cel teden sonca je naposled le terjal svoj davek na snežni odeji, tako da je bila smuka najslabša v celem tednu, a še vedno čisto zadovoljiva. Na blatnih in posranih cestah vasice Etseri, smo glasno trknili z ohlajenim lokalnim pivom, da bi bolje bilo težko.

Zavedamo se, da je na uspešnost odprave vsekakor vplivalo kičasto vreme, vrhunske smučarske razmere in nesebična pomoč ter ustrežljivost družine, ki nam je nudila nastanitev in uredila čisto vse do zadnjega, kar smo potrebovali. Ampak tako pač je, včasih pa rata! 😀

ZADNJE OBJAVLJENO

KORISTNE POVEZAVE