Odprava na Elbrus

Člani odprave: Boris Jesenšek (vodja odprave), Anže Osolnik, Miha Dobnikar, Iztok Čadež, Gordan Gladovič, Nada Radešič, Aleš Žigon, Srečko Gonilšak, Marjeta Gonilšak, Gregor Oven.

Člani odprave: Boris Jesenšek (vodja odprave), Anže Osolnik,
Miha Dobnikar, Iztok Čadež, Gordan Gladovič, Nada Radešič, Aleš Žigon,
Srečko Gonilšak, Marjeta Gonilšak, Gregor Oven.

V soboto zjutraj smo se zbrali v Kamniku, naložili vso opremo v kombi in krenili na dolgo pot proti Kavkazu s ciljem osvojiti Elbrus, ki s svojimi 5642 m. n. v. za 1000 m prekaša svoje sosede in je razgled z njega še toliko bolj poseben. Prvič smo spali na Madžarskem pri Blatnem jezeru. Naslednji dan smo se prebijali po še kar vredu cestah in po manjšem čakanju na meji, prišli v Ukrajino, kjer smo se tri dni vozili po obupnih cestah do Ruske meje. Na meji smo imeli veliko srečo glede čakanja, kajti prečkanje meje pri vračanju je trajalo zelo dolgo (5 ur). Preden smo prišli v Terskol, ki je izhodiščno mesto za vzpon (2200 m. n. v. ), smo še prespali nekje na polju, se srečali z podkupljivimi policaji in vaško mafijo v avtomobilih z zatemnjenimi stekli in glasno muziko. Vojaška prisotnost se je zelo občutila, zaradi bližine Gruzijske meje .V Terskolu smo še enkrat prespali v razpadajočem hotelu, si naredili zalogo hrane za na hrib in se malo odpočili od utrujajoče vožnje. Naslednje jutro smo se odpravili proti bivakom tako imenovanimi ˝sodčki˝ na višini 3800 m. n. v. Tam smo tri dni čakali lepo vreme in opravljali aklmatizacijske vzpone. Na podlagi napovedi ugodnega vremena smo se odločili za vzponom na vrh. Z vzponom smo pričeli ob pol štirih zjutraj , počasi korak za korakom in vedno težjo in bolj bolečo glavo smo premagovali dolge razdalje. Hrib tehnično ni zahteven, vendar terja dobro kondicijsko pripravljenost. Trije so imeli premočne glavobole zaradi višinske bolezni in so se na višini 5000 m. n. v. odločili, da sestopijo in opustijo misel na vrh. Na vrh nas je stopilo sedem od desetih. Razgled s strehe Evrope, kot pravijo je čudovit vendar zaradi bolečih glav, smo kaj hitro sestopili nazaj do bivakov ˝sodčkov˝, kjer smo proslavili vzpon in se naslednje jutro spustili v mesto Terskol. Tam smo se vsi lepo eden za drugim stuširali pod enim tušem, pojedli še kosilo, se malo poveselili in se odpravili na dolgo pot nazaj proti Sloveniji. Pot nazaj je trajala pet dni, pet dni naporne vožnje po luknjastih in zelo slabo vzdrževanih cestah in naša 7500 km dolga in 5642 m visoka avantura je bila zaključena.