Osrednji tabor v Courmayeurju presegel pričakovanja

Letos se je osrednji letni tabor AO in GRS Kamnik odvijal na italijanski strani pogorja Mont Blanc. Vsega je bilo na pretek, le počitka bolj malo.

Letos se je tabor organiziral v juliju in ne v avgustu, kar je verjetno botrovalo nekoliko manjši udeležbi. Na koncu nas je na tabor odšlo devet, sedem članov ter ena članica našega odseka, pridružil pa se nam je še Matej iz AO Domžale, sicer tudi član GRS Kamnik.
Na pot smo se z dvemi vozili odpravili v soboto ob 1h zjutraj in brez posebnosti v jutranjih urah prispeli v kamp Grandes Jorasses na začetku doline Val Ferret. Po jutranji kavici smo zavihali rokave in hitro postavili naš bazni tabor za naslednji teden. Ko smo bili s tem gotovi smo hitro oblikovali naveze in odšli plezat na konec doline Val Ferret, kjer je kar precej navrtanih smeri s kratkim dostopom. Popoldne smo želeli čimbolj izkoristiti, saj je bila napoved za nedeljo deževna.
Po dolini Val Ferret, in tudi po sosednji dolini Val Veny, ki ju povezuje center mesta Courmayeur, vozijo brezplačni avtobusi. Vozijo na dvajset minut od sedmih zjutraj do osmih zvečer, kar sevede močno olajša logistiko. Uspešen prvi dan je že nakazal, da se bomo imeli naslednji teden fino.
Deževno nedeljo smo s pridom izkoristili za obisk centra mesta, za kako uro smo okupirali knjigarno z vodnički, nato pa še za kaki dve uri teraso bližnjega lokala, kjer smo modrovali o tem in onem. Dan smo zaokrožili še s sprehodom do spodnje postaje gondole in snovanjem načrtov za prihodnje dni.
Po edinem dnevu počitka smo se odpravili proti koči Dalamazzi. Na dostopu je vsaka naveza po svoje še kaj splezala, nato pa smo dan zaključili s pivom na idilični terasi koče. Obisk koče toplo priporočamo zaradi norega ambienta in prijaznosti osebja.
Po nočitvi v koči smo se zjutraj podali v dve 750m dolgi smeri v Aiguille Roughes de Triolet, ki potekata vzporedno in sta enake težavnosti. O obeh se govori same lepe stvari in to lahko potrdimo. Po kompleksnem sestopu z vrha in sestopu v dolino, smo z nasmehi vstopili v drugo polovico tedna.
Dnevi, ki so sledili so nam postregli z obilico sončnega vremena, tako da smo lahko samo uživali. Obiskali smo tako smeri v okolici koče Monzina, spali v bivakih Borelli in Gervasutti. Z gondolo smo odšli na kočo Torino in tam opravili prečenje Aiguilles d’Entreves. Matej in Klemen sta v dveh opravila najdaljši vzpon tabora in sicer vzpon po južnem grebenu na Aiguille Noir de Peterey, kakšno začrtano smer pa so preprečile tudi neprehodne krajne zevi in ledeniške razpoke.
Čudovito vreme, krasna družba, noro okolje, neskončne plezalne možnosti, super kamp, enostavna logistika in en kup dobre volje. Hvala Forjanu za organizacijo in vsem udeležencem za res krasen teden!