Potočnik-Tominšek v Spodnjem Rokavu
Začela sva tako, da sva bila ob prvem svitu pri velikem parkirišču pred Aljaževim domom (avto je potrebno pustiti pri Peričniku). Z dostopom nisva imela težav, snega je bilo ravno dovolj in bil je prav lepo čvrst. V slabih treh urah sva bila torej pripravljena za začetek plezarije.
Vstopna grapa je bila super zalita, pri prestopu v zgornjo grapo pa je bilo že potrebno malo pomiksati. Začetka glavne grape nisva obšla po desni, ampak kar naravnost in se za en raztežaj povarovala. Nekaj časa sva še napredovala relativno hitro, potem pa se je zadeva močno upočasnila.
Zgornja tretjina smeri je orientacijsko precej zahtevna, saj je polno žlebičev, grapic in kaminov. V tem delu sva se vseskozi varovala. Delno sva plezala po svojem občutku, malo pa sva sledila sledem predhodnikov. Kamin v zgornjem delu naju je precej zaposlil, ampak nič v primerjavi z zadnjimi 50 višinci, za katere Mihelič pravi, da je “lažje plezanje po razbitem pečevju” 🙂 Na vrhu sva nato stala “šele” ob pol štirih popoldne.
Vreme je bilo pretežno oblačno, temperature so bile povsem zimske, vseskozi pa so tudi po malem naletavale snežinke. Vrh je bil zatorej kar dobro pobeljen in imela sva nemalo težav, da sva našla sidrišča za spust.
Ko sva uspešno prišla v Kotle, se je začela naslednja težava. Megla. Nikakor nisva mogla natančno locirati škrbine, ki pripelje na vrh Rokavskega ozebnika. Poleg vsega pa je bilo v Kotlih toliko snega, da se nama je udiralo do jajc in vse se je odvijalo mukotrpno počasi. Le z enim delujočim telefonom in še ta je bil brez signala, sva se hočeš nočeš nekako že začela pripravljati na bivak. Medtem ko sem preiskoval primernost manjše votline je Alen naletel na komaj vidne sledi, ki so naju pripeljale pod škrbino, katere še nisva preiskala. Že s pomočjo čelk sva zlezla na škrbino in nato v trdi temi začela sestopati po ozebniku proti bivaku II.
Pri bivaku sva imela signal, da sva lahko domačim sporočila najino situacijo, pa tudi napetost je popustila, saj sva imela zavetje na dlani. A vseeno sva se počutila še dovolj pri močeh, da še isti dan sestopiva v dolino. Tako sva brez posebnih problemov precej utrujena ob 10h zvečer prišla do avtomobila.
Ker so bile vse naše standardne postojanke za pivo že zaprte, sva se zadovoljila s toplo kavo na Petrolu in nato po hitrem postopku v domačo posteljo 🙂
Komentarji