Hribi, pot, štrik, vrh
Hribi.
Hribi, pot.
Hribi, pot, vrh.
Hribi, pot, štrik, vrh.
Nekako v tem zaporedju gre ustaljena gorniška pot tistih, ki se odločijo posvetiti del svojega časa in s tem tudi življenja kupom navidezno brezkoristnega kamenja. Navidezno brezkoristnega zgolj za tiste, ki življenje dojemajo bolj materialistično. Za tiste, ki v kamenju vidijo nekaj več, pa se odpre cel kup doživetij in prigod. Takšnih in drugačnih.
Tura AŠ – Kokrško sedlo
Intro…
Pisanje o plezanju v gorah je hkrati blagoslov in prekletstvo. Blagoslov, ker lahko podoživiš in deliš z drugimi občutke, ki jih je težko primerjati s čimer koli drugim, prekletstvo pa zato, ker je opis dejansko zgolj bleda senca in odmev tistega, kar doživljaš pri plezanju, ali pa zapadeš v neberljivo patetiko. Nekaj na boljšem so baje Aborigini, ki imajo na zalogi več pojmov za opis narave, njenih pojavov in lastnih čustvenih stanj. A pustimo Aborigine in se posvetimo našemu tečaju.
