Tabor Pipa miru 2025

Med 20. in 22. junijem je potekal tradicionalni tabor Pipa miru pod Vršiči, kjer smo se člani AO Kamnik, tečajniki, pripravniki, alpinisti, inštruktorji za nekaj dni odklopili od doline ter predali plezanju, učenju, ognju in miru.

Prvi najbolj zagnani so se na Petkove njive odpravili že v petek po službi in zvečer se je pod travnikom znašlo že kar nekaj šotorov. Ob ognju so se družili in pogreli, saj je ponoči dobro zahladilo.

V soboto zjutraj smo se ob šestih zjutraj podali še ostali proti Petkovim njivam iz Podvežaka. Vsi natovorjeni s polnimi nahrbtniki opreme in pijače ter hladilno torbo polno mesa za večerni piknik, smo se veselo podali v hrib, saj smo vedeli da nas čaka dobra skala za plezanje. Pot je bila prijetna saj se je sonce skrivalo za oblaki in ni bilo prevroče. Ko smo prispeli do Korošice, smo tam natankali kanistre z vodo potem pa se naprej od pogorelega doma odpravili do tabora.

Ko smo se malo okrepčali smo se razdelili po navezah, izbrali smeri ter se odpravili proti skali. Plezalo se je v Lučkem Dedcu, Vršičih in Vežici. Tečajniki smo zagreto nabirali izkušnje in plezali kot drugi v navezi za alpinisti. Nekatere lanske tečajnike so v skali čakale tudi izpitne ture, vsi pa smo z največjim užitkom v dobri družbi občudovali lepe razglede. Po preplezanih smereh smo se pridno nabirali v taboru, kjer smo do konca postavili šotore in se začeli pripravljati na prijeten večer.

Ne gre pa zanemariti letošnje novosti, ki smo se jo vsi žejni najbolj razveselil in to je namreč voda v neposredni bližini šotorišča, za katero se lahko zahvalimo Marjanu!

Večer pod zvezdami je bil klasičen: ogenj, hrana in pijača ter glasba, debata in pipa miru, v krogu tako kot se spodobi, med novimi in starimi prijatelji ter z mislimi pri tistih ki so nas zapustili.

V nedeljo zjutraj nas je sonce, ki je že dobro pripekalo v šotore zbudilo in ob zajtrku smo si že ogledovali smeri ki nas čakajo. Hitro smo pospravili in se podali v skalo in izkoristili še en odličen sončen dan za plezanje. Po preplezanih smereh smo se vsi zadovoljni in umazani vrnili v dolino.

Tabor smo sklenili z občutkom, da pipa miru še vedno tli, močna in živa, s prasketanjem ognja, v učnih momentih pod steno, v smehu, v dimu, v novih stikih in starih zgodbah.

Se vidimo prihodnje leto v še večjem številu, pa bo še bolje!