Tečajniki na igrišču Brane – dvodnevna tura
Imeli smo vse … sonce, dež, meglo, veter, mraz in sneg … kljub muhavosti oskrbnika smo preživeli odličen vikend na Kamniškem sedlu in ostenjih Brane.
V soboto in nedeljo, 8. in 9.6.2024, smo preživeli odličen vikend v sklopu alpinistične šole AO Kamnik.
Zbrali smo se ob 6. uri pred Kulturnim domom v Kamniku in se z nekaj avtomobili odpravili proti Jermanci.
Cesta proti Jermanci je bila naš prvi izziv, saj ni nič, kolikokrat podvozje avtomobila občutilo udarce in posledično smo poskakovali kot pralni stroj pri centrifugi, ki predhodno ni bil v »vaservagi«.
Poberemo opremo in se poženemo na hrib. Nekateri s pogovornim korakom nekateri pa smo sopli kot stare lokomotive. So nas pri analizi prijazno opozorili na pomanjkanje kondicije, ki je nujna za udejstvovanje pri alpinizmu.
Prispemo do Kamniške koče na Kamniškem sedlu, poberemo najnujnejšo opremo, se dogovorimo o navezah in že odvihramo proti vzhodni steni Brane. Napoved slabega vremena nas je namreč priganjala, zato smo pohiteli.
Za nas tečajnike je bilo to prvo plezanje več raztežajih smeri v steni. Pridružili pa so se nam še nekateri tečajniki z lanskoletne šole, saj so si obetali narediti uspešen vzpon prvega v navezi. Nekateri uspešno drugi manj uspešno. Nekateri celo tako, da so jo popihali v dolino. Seveda so se šli, samo nadihali dolinskega zraka in se naslednji dan takoj vrnili…ha,ha,ha…
Plezali smo zgornji in spodnji steber Brane, zajedo Brane, Skrito veselje, Šija, Škarjeva varianta zgornjega stebra.
Skala je bila dobra mestoma naložena in krušljiva tako, da previdnost ni bila odveč. Že v prvi smeri »Skrito veselje« sem lahko na lastni koži čutil, kako je stena nepredvidljiva. Malo nad sidriščem je Florjan nehote sprožil kar konkretni kamen, ki ga je zakon gravitacije zalučal ravno proti sidrišču. Sreča je priletel nekaj metrov pred mano in se razletel tako, da so projektili leteli na vse strani.
Ostalo naprej pa je bila uživancija. Napoved je bila, da bo nekje po 11. uri nevihta, zato smo pohiteli. Razen megle ni bilo hujšega. Megla je celo pomagala, saj smo se v detajlih lahko malo »naslonili« nanjo kot je že učil Jože Čop…Ha,ha…
Splezali smo smer in se vrnili v Kamniško kočo, kjer smo si s pogovori in hidracijskimi napitki krajšali čas. O slabem vremenu pa ne duha ne sluha. Celo sonce nas je pozdravilo. Padla je odločitev….gremo še enkrat v steno. In smo šli. Premešamo naveze in akcija. Krištof naju je z Janom vzel v navezo.
Prvič sem spoznal kako poteka naveza treh. Imamo srečo da naši inštrutorji lepo in kvaliteno razložijo vse manevre in “fore”, ki jih lahko uporabiš za lažje napredovanje.
Spoznali smo tudi v praksi, kako soplezalca hitro ne slišiš več in je komunikacija otežena. Vsak ima potem svoje načine neverbalne komunikacije. Začelo je tudi rahlo deževati vendar nič takega, da nam bi onemogočalo plezanje.
Proti večeru smo se vsi vrnili v kočo pojedli večerjo in si na razne načine krajšali čas. Tudi z družabnimi igrami. Ob hidracijskih hmeljevih napitkih je čas kar brzel in ura se je bližala dvaindvajseti. Oskrbnik nas je opozoril, da zapira….in tako smo z analizo današnjega dne nadaljevali kar v garderobi. Zanimiva izkušnja….ha,ha…
Zjutraj zarana zajtrk in spet plezarija. Krištof naju je s Filipom navezal in smo plezali Zajedo Brane. Zaradi utrujenosti nisem tako zelo užival kot prejšnji dan. Zato smo pred detajlom zajede izstopili iz smeri in nadaljevali po Šiji na vrh Brane. S pridom smo izkoristili teren. S Filipom sva nekaj reztežajev plezala sama v navezi pod budnim očesom Krištofa, ki nama je sproti dajal napotke kako in kaj. Vreme se je spet poslabšalo zato smo morali pohiteti. Vajeti je spet prevzel Krištof.
Če strnem smo preživeli odličen vikend. In obvezna končna analiza pri Jurju. Hvala vsem.
Komentarji