Tečajniška izkušnja s podrtijo

Novica, stara skoraj tako kot lanski sneg, a zgodilo se je in prav je, da ste o tem obveščeni tudi vi…

V soboto, 21.5.2016, smo se z
alpinistično šolo malo po sedmi uri zjutraj izpred kamniškega Kulturnega doma
odpeljali proti Ljubelju. Zbrali smo se na parkirišču za Kompas Shop-om, še
enkrat pregledali opremo in se v
navezah po dva ali tri podali v bližnje stene. Vsaka naveza je imela vsaj enega
izkušenega alpinista, ki je plezal naprej in postavljal vmesna varovanja ter
izdeloval sidrišča.

Jaz sem vse skupaj doživljala kot, alpinizem v pravem pomenu
besede. Premagovali smo kakšnih 150 višinskih metrov zelo krušljive skale in svoje
življenje zaupali nekaj klinom, malo prej pribitih v skalo.

Tečajniki smo tokrat utjevali znanje podiranja sidrišč ter
vmesnih varovanj. Občasno sem imela s tem preprostim opravilom nemalo težav: v
kolikor sem bila pred turo prepričana, da klini ne bi obvarovali mojega padca,
sem po turi prepričana, da bi klini zdržali tudi padajočega slona. Klini se
niso in niso želeli spraviti s svojih položajev. In med izbijanjem klinov se mi
je nemalokrat pripetilo, da sem le tega ponesreči dodatno zabila v špranjo.
Takrat mi je na pomoč priskočil soplezalec Jan, ki je poskrbel, da naju Marjan
ni predolgo čakal.

Naša naveza se je v dolino vrnila brez večjih težav, v času,
ki je bil načrtovan. V popoldanskih urah, ko smo se ponovno zbirali pri Kompas
Shopu, me je v nevarnost alpinističnega športa poleg krušljive skale med
plezanjem samim, prepričala tudi počena Boštjanova čelada, strgane Monikine
hlače, ter praske na Tonkinih rokah. Na srečo smo jo vsi odnesli brez večjih
poškodb, tako da verjamem, da nam bo dan vsem skupaj ostal v zelo lepem
spominu.

Živa Lavrinc, tečajnica