Alpinistični odsek Kamnik

V okviru tabora AO Kamnik v skupini Rosengarten sva se z Florjanom po prvem pogledu v vodnicek zapičila v eno najbolj markantnih linij v skupini. Direktno smer na Cima Catinaccio (Rosengartenspitze) AKA. Steger. 600m VI- smer prvič preplezano leta 1929.

Smer poleg detajla ponuja kar nekaj raztežajev težavnosti V stopnje in čeprav so se nama zdeli najtežje ocenjeni raztežaj VI- v spodnjem delu in V+ v zgornjem dokaj lahki in dobro zavarovani z klini sva imela največ težav v zajedah v spodnjem delu stene. Smer pa v svoji celoti ne popušča, prvi zelo pokončni tretini sledi stalno plezanje po ploščah in kaminih IV+ stopnje ki blestijo z odlično skalo, vendar je še posebej v kaminih potrebno kar dobro migati ter vstavljati veliko lastnega varovanja. V tem delu sva tudi ojačala kakšno sidrišče z frendi ali zabila dodatni klin. V izpostavljenem plezanju sva uživala, tudi vreme nama je z oblaki in meglo delalo uslugo in par kapelj naju ni prestrašilo, ves čas pa sva se borila z pritiskom časa in zaključnimi raztežaji V+ in V stopnje (ponavljalcem bi zavoljo duševnega miru priporočil, da se odpovejo poznemu zajtrku v bližnji koči, ki sicer ponuja odlično izhodišče za to in marsikatero drugo smer (z izjemo Dibone)).

Skrbi pa so bile odveč, raztežaj ki je pod seboj ponujal vso izpostavljenost na višini cca 500m od tal  se je izkazal za užitkarsko plezarijo. Malo manj se je izkazal zadnji kamin, ki je bil zaradi dežja pred dvema dnevoma edini vlažni del smeri, a tudi čez ta nesigurni in spolzki del sva se prebila. Od tu sledi še za cca. 3 raztežaje lahkega sveta in že sva stala na vrhu skoraj 3000m visoke gore.

Za sestop, ki bi ga slehernik lahko poimenoval poplezavanje II-III stopnje do sedelca kjer narediš še 3 spuste po vrvi in nato cca 45min do koče sva si sicer nadela čelni svetilki, ki pa jih kljub 10,5h v steni nisva potrebovala. Smer pripočam.