Alpinistični odsek Kamnik

Za našo dvodnevno bazo smo si izbrali kočo Essener-Rostocker nad dolino Maurertal v Visokih turah. Na pot smo se odpravili v petek okoli poldneva, s hojo pa smo začeli pozno popoldne. Zasnežena pot je omogočala hojo na smučeh že od avta, a smo se morali dvigniti precej visoko, da smo dosegli smučljivo debelino snežne odeje, kar nam je začelo porajati dvome o kaki dobri smuki. Kočo smo dosegli z mrakom, ravno ko je bila večerja nared in udobje koče nam ni pokvarilo vzdušja. Krištof se nam je pridružil pozno zvečer, prijazno osebje mu je prihranilo še nekaj večerje, mi pa smo ga kolegialno počakali in tako je ura odbila že polnoč, ko smo se odpravili spat.

Ob pogledu skozi okno v soboto zjutraj prav nikogar ni “vleklo” ven iz koče. Okoliške vrhove je ovijala gosta megla in nočno rahlo sneženje se je nadaljevalo tudi v dopoldne. Čas smo si krajšali s pogovori o tem in onem ter z ugibanjem, kdaj se bo razjasnilo, saj zaradi pomanjkanja signala in pokvarjenega wifi-ja v koči, nismo mogli preveriti najnovejše vremenske napovedi. Ura se je že bližala poldnevu, ko se je megla začela razkrajati, in hitro smo pobasali opremo ter krenili proti najbližnjem vrhu Rostocker Eck, v neposredni bližini koče. Pred nami je bila samo ena skupina, pa še ta se je dokaj hitro odločila za povratek v kočo, tako da smo najprej potegnili špuro na omenjeni vrh.

Ko smo prispeli na vrh, so se na nebu že začele kazati zaplate modrine in do nas so začeli prodirati prvi sončni žarki. Smeje smo odsmučali izpod vrha, saj je bila podlaga mehka, a smo morali biti precej previdni, saj je šlo nemalokrat do kamna. Pogled z vrha nam je tudi odprl poglede na bližnje sedlo in na strm, še ne zvožen, žleb. Ponovno smo nataknili kože in potegnili špuro še do tja, kjer smo se malo pogreli na soncu, nato pa pričeli s spustom. Pred nami je bilo skoraj 1000m spusta po večdeset centimetrov debeli plasti popolnoma suhega in predvsem nedotaknjenega pršiča. V koči smo kar težko našli prave besede za take razmere.

Ob večerji in tudi po njej smo izvajali potrebno hidracijo in ko se je že zdelo, da se bomo tokrat odpravili spat nekoliko prej kot prejšnji večer, je k mizi prisedel “gazda” Thomas s flaškonom domačega žganja in kitaro, kar je botrovalo temu, da smo šli spat v nedeljo in kaj kmalu je bil spet na vrsti zajtrk. A nedeljsko jutro je bilo že kar malo kičasto in kljub kratki noči, smo se hitro odpravili proti nedeljskemu cilju, 3360m visokemu vrhu Grosser Geiger. Na vrhu nas je pričakalo čisto ozračje, tako da smo imeli Dolomite in preostale Visoke Ture kot na dlani.

Za povratek smo si izbrali prečenje pod Grosser Happ-om, ki se je, zaradi izredno tanke snežne oddeje, izkazalo za precej zoprno, tako da smo pustili nekaj “mase” na grobem granitu. Sledilo je še nekaj “motoviljenja” okoli škrbine Turml, saj je bilo potrebno poiskati primenro mesto za spust v žleb, ki vodi naravnost proti  koči Johaniss pod Grossvenedigerjem. V žlebu je bilo snega dovolj, čeprav smuka niti slučajno ni dosegala užitkov prešnjega dne, je pa zaradi strmine marsikomu pričarala pravo avanturo. Hmeljevega napitka v koči sicer nismo dobili, saj še ni bila odprta, smo pa za konec dobili prav posebno sladico. Prismučali smo namreč po cesti naravnost na parkirišče v začetku doline Dorfertal.

Trije člani ekipe so nato v pancarjih odkorakali do 2km oddaljenih avtomobilov, kjer smo poleg suhih nogavic in svežih majic našli tudi prav lepo ohlajeno pivo. Malica in analiza je sledila po taborniško, kar na parkingu. Pa saj kaj dosti ni bilo za razglabljati. Dobili smo vsega po malem, a veliko mero smeha, druženja in kvalitetno preživetega časa.

Če citiram Klemena, ki je verjetno najbolje povzel vikend: “Verjamem, da se strinjate, da je bila glavna nagrada čas, preživet v vrhunski družbi v nam najljubšem okolju. Hvala Žigu za organizacijo, Maji za tošl, voznikom za varen prevoz,  vsem nam pa za smeh in dobro voljo.”

Zdaj pa, polni novih moči, že komaj čakamo novo generacijo alpinistične šole 🙂

ZADNJE OBJAVLJENO

KORISTNE POVEZAVE