Vnebohod na Storžič
Postalo mi je jasno zakaj tako malo alpinistov pleza pozimi. Ni problem sneg, mraz, plazovi….ampak nečloveške ure bujenja.Ob pol treh me je Mojca zbudila z svojim zaspanim glasom: ej midve morva it.V znamenju velike noči sem tudi jaz vstala od mrtvih in se pridružila vnebohodu.
In sva se odpeljali. Zehajoče nasmejani v noč.
Pod Kramarco sva prišle s sončnim vzhodom. Oborožili sva se z vso potrebno in nepotrebno opremo kot se za zavzete tečajnice spodobi s pomočjo številnih sponzorjev, ki nama prijazno posojajo svoje dragocenosti.
Smer je bila dobro zalita, razmere idealne.Uživancija.Gužve nobene, so vsi raje malo dalj spali.Na vrhu naju je pričakal čudovit sončen razgled na okolico.Sestopali sva po 5. žrelu.
Evo Franci, ta je bila zate. Da boš lahko zmajal z glavo in rekel joj te babe. 😉
Komentarji