Zdaj vem, da nad nami vsemi Nekdo bedi!!

Sobota 26. januar 2008 je bil moj ponovni rojstni dan, dan, ko sem dobila še eno priložnost!Čudovit dan, vsepovsod sonce, zasneženi vrhovi naših gora, obrazi veselih sijočih ljudi, ki so svoj trud, napor in veselje poklonili prijateljem gora, kamniškim alpinistom, ki so končali svojo pot v gorah! Spomin in v opomin nam o mogočni moči gora, ki so močnejše od človeka!

Na Grintovcu sem bila prvič, na vrhu sem s spoštljivo hvaležnostjo razmišljala o alpinistih, ki so tja gor hodili včasih in o Vas, ki hodite tja gor sedaj! Dobri ste!Sestopala sem skupaj z ostalimi tečajniki, vodjem AŠ in ostalimi alpinisti, ki ste bdeli nad nami. Dovolj je bil trenutek in že sem zdrsnila, kaj točno se je zgodilo, se ne spomnim; vse tik po zdrsu pa imam še živo pred očmi: zapičim cepin, dvignem noge, drsim, naenkrat zadanem v nekoga, k sreči nisem z derezami podrla še koga, obrne me na hrbet, v mislih pa se pripravljam, da se spravim spet na trebuh, močno primem cepin, ga zapičim in se poiskusim ustaviti, ves ta čas slišim glasove sošolcev, natančno pa razločim le besede Miša in Šerkija! Prav zaradi njiju sem ostala mirna, nobenega strahu. Žal pa mi pri ponovnem poskusu, da se zaustavim, cepin odbije od tal in pribije v ustnico, zaškrta mi med zobmi, lovim ravnotežje in zravnam noge, v istem trenutku mi zagrabijo dereze, vrže me okrog v skalo, močno usekam, mislim si, tole pa ni v redu, in za trenutek me zmanjka, takoj zatem pa še zadnjič, skoraj nagonsko primem cepin, ga zapičim v sneg, zaustavljam se s koleni, izgubljam hitrost…tema, prijetna tišina… zavem se šele, ko me že zavarujejo, pokrijejo s folijo, snamejo dereze…glasovi Miša, Matjaža in ostalih, reševalna akcija je v polnem teku. Nekaj še govorim, sprašujem, nakladam, se smejim nato pa utihnem…opazujem dogajanje okrog sebe, poslušam spodbudne besede svojih sošolcev, Nejca, Andreja, Bojča…TEDAJ SPOZNAM, DA IMAM OKROG SEBE NAJBOLJŠE LJUDI S FRANCEM MIŠEM IN MATJAŽEM ŠERKEZIJEM NA ČELU! SEM NAJSREČNEJŠI ČLOVEK POD SONCEM!! Ko prileti helikopter, me varno predata ekipi, ki me mojstrsko dvigne in odpelje z Gore! Res sem bila vesela gorskega reševalca Radota Nadvešnika, kako lepo je v takih trenutkih srečati svoje ljudi! V Ljubljani sem prišla med svoje kolege prijatelje reševalce, medicinske sestre ,zdravnike, ki so odlično poskrbeli zame!VSEM SEM NEIZMERNO HVALEŽNA! Žal mi je, da se je to zgodilo! Vem, da razumete! Zdaj vem, da je nad nami vsemi Nekdo bedel!!Nekaj besed iz knjige Pot Nejca Zaplotnika:"Gibati se na robu med življenjem in smrtjo se pravi resnično živeti. Ne igra se z življenjem, kdor živi sredi nevarnosti, ki jih pozna in je nanje pripravljen. Vsak človek je sam pri sebi potreben potrdila, da ni le del množice, da ni le številka, in če le najde področje, ki ga dviga iz množice, se ga bo oprijel, čeprav kažejo za njim, da je nezdrav, celo samomorilec. Ali ni pretežka obsodba nekomu reči samomorilec, nekomu, ki v dvajsetem stoletju še živi z naravo, ki se ob sončnem zahodu še otožno zgane v srcu, ki še zna jokati z dežnimi kapljami in se smejati v sončnem jutru, ki zna garati, pa čeprav zato ni plačan?"Hvala Vam in kmalu se spet vidimo tam gor, kamor nas vse nekaj (Nekdo) vleče! Srečno! Magda Prelovšek