Alpinistični odsek Kamnik

Kamniško sedlo. Foto: Sebastjan Čebular

Aschenbrenner, Grossglockner

Super razmere v severni steni Grossglocknerja.



Zadnjo soboto v oktobru sva se z Luko odpeljala do razgledne točke Franz Josefs Höhe nad Heiligenblutom. Vedela sva, da je to še zadnji vikend, ko je cesta do izhodišča še odprta in bo kasneje dostop zaradi novega snega bistveno težji in daljši. Vznemirjena gospa, ki nama je odprla rampo naju je živčno opozarjala, da morava biti nujno do petih naslednji dan nazaj, če ne še prej!

 

Okoli dvanajstih sva začela z dostopom čez ledenik Pasterze do bivaka pod severno steno Grossglocknerja. Mislila sva, da bo dostop enostaven tako kot zadnjič, ko sva bila tukaj, vendar so bile takrat grape, ki vodijo od dna ledeniške doline do platoja pod steno zalite s snegom in so omogočale lahek prehod do stene. Po dveh neuspelih poskusih po krušljivih in požlejenih grapah sva se odločila za vzpon po skalnem rebru navzgor in tako končno prišla do bivaka, ko se je zmračilo. Kmalu sta se nama pridružila še dva Čeha, ki sta se odločila splezati Mayerlrampe, kar jima je naslednji dan tudi uspelo.

 

Naslednji dan sva se navezala in odpravila po ravnem ledeniku do vstopa v smer Berglerrinne. Na polovici te lažje smeri se je najina smer odcepila v levo čez zaledenelo pobočje do začetka snežnega žleba. Od odcepa naprej sva se varovala tri raztežaje in dokaj uspešno vrtala vijake in zatikala metulje. Po še treh raztežajih plezanja po zasneženem severovzhodnem grebenu sva prišla do vrha.

 

Zaradi zamudnega plezanja si nisva upala vzeti več kot le nekaj minut časa za razglede in počitek, ker sva morala pohiteti, če hočeva priti pravočasno nazaj do izhodišča. Na srečo je bil ledenik Hofmankees popolnoma prekrit in sledi predhodnikov dobro vidne, tako da je sestop hitro minil. Za dobro mero zakisanih stegenskih mišic, je poskrbel še hiter vzpon do parkirne hiše. Z malo rezervnega časa nama je na koncu le uspelo odpeljati v dolino.


Komentarji

Komentiraj

Komentar

Ime