Kaj pa počnemo v teh megleno-deževnih dneh?

Dva poskusa zimskih vzponov po grapah.

Ne, počivamo pa ne, saj hribi so lepi vsak dan. Posebno čarobni se nam pokažejo v trenutkih odstiranja iz goste megle. Toda zadnja dva vikenda tega nismo bili deležni. Domov pa smo odhajali kljub temu zadovoljni, imeli smo lepe izlete in prijetno druženje. 5. januarja smo si zaželeli » kakšne grape«. Zjutraj smo bili na Ljubelju na parkirnem prostoru edini. Smučišče je bilo pobeljeno, mi smo v dobri uri prišli do nove, lepo povečane planinske koče na Zelenici. Presenečeni smo bili, ker je bila zaprta. Usmerili smo se v Zgornji plaz in napredovali zaradi goste megle le v smeri občutka. Plaz bi se moral po spominu močno zožiti, mi pa skalovja levo in desno niti videli nismo. Nadaljevali smo strmo navzgor, in res so se nam grebeni približali z obeh strani, a dvomi če smo prav so ostali. Višinomeri na urah so kazali da imamo do vrha Begunščice le še 100m. Pred nami in z obeh straneh se je pred nas postavila skalna prepreka, menili smo da nismo prav, odločili smo se da se spustimo in poskusimo v levo grapo. Ta nam je ponudila še bolj strm vzpon, grape so se razcepljale levo in desno, in ko smo bili le 25 m pod vrhom zopet skalna ovira. Tega na pravi poti nebi smelo biti. Megla nam tudi za trenutek ni ponudila videti kje smo. Snežinke so nas s pomočjo močnega vetra neusmiljeno špikale v obraz. Nič, gremo dol, pa poskusimo naslednjič. Ampak slabe volje pa nismo bili.Teden hitro mine in 13. januarja smo bili zopet na Ljubeljskem parkirišču. Celo turne smuči smo imeli seboj. Pošteno smo se smejali sami sebi in bili malo jezni na vremenoslovce, saj je do zadnjega pobralo še tisto malo snega. »Peš« smo se zagnali po ledeni strmini. Koča je seveda zaprta, mi pa smo se odločili da gremo proti Suhemu rušju in po Žlebu na Vrtačo. Močno je deževalo, ugrezalo se nam je do r…, vidljivost pa nikakršna, le dež je končno prešel v sneg. Strm Žleb nam je omogočal dobro hojo. 70 m pod vrhom smo ugotavljali da je preko 20 cm novega, mokrega a kompaktnega snega in kaj nam je narediti. Malo težko, a smo se skupno odločili da bomo upoštevali Metodovo modrost o plazovih. On namreč plazove ignorira. Kako? Tako da ne rine brezglavost v nevarnost. Spust je bil hiter. Andrej pa je naglas zaključil da smo imeli pa res lep izlet. Saša. Marjan. Nejc in Katja smo se z njim strinjali. Popolnoma premočeni smo imeli nazaj grede še toliko energije, da smo v globokem snegu ponovili tehniko varovanja z dvema cepinoma. Fino smo se imeli, pravijo-v tretje gre rado- upajmo. Katja