Trmasti vodnjak želja

Nad Vršičem ni vse po starem…

Plani so bili višje leteči, a ker s Katjo nisva imela dovolj “jajc”, oziroma preveč pameti in sva preveč zaupala Aladinu, sva se zgodaj zjutraj znašla na Vršiču namesto v Vratih. Plan je bila Zajeda, a je bil pod njo že cel vlakec navez. Zato se hitro odločiva za smer Vodnjak želja, ki sem jo sicer pred leti že plezal in mi je ostala v lepem spominu. A leta naredijo svoje in je bilo treba kar pihat in pomigat. No, presenečenje pa je sledilo v legendarnem previsu v Trmastih kaminih, v katerem je bila nekoč zabita lesena kajla, najbrž še od prvenstvenega vzpona dveh legend. Ta kajla je marsikomu zelo olajšala psiho in miganje čez previs. Sedaj je pa je ni več in je telovadba čez previs precej bolj pestra, tudi za psiho. Nadaljevala sva po Trmastih kamnih, ki so bili zelo sluzasti in mokri, a midva sva bila vseeno bolj trmasta in se nisva dala. Zgleda, da je prejšnji dan precej pralo. Za konec seveda še klasična analiza pri Aljažu, kjer z vseh sten običajno prilezemo prjatli na kup. Tudi tokrat ni bilo nič drugače in se je zavleklo. A na proslavo ob državnem prazniku na dvrišče mekinjskega samostana sem še vseeno uhitel. Pa lep jutrijšnji praznik, čeprav ne bo vremensko obetaven.