Alpinistični odsek Kamnik

Jutranje meglice. Foto: Sebastjan Čebular

II. etapa poti PP čez Gamsove riže

Točno leto dni po našem prvem resnejšem spoznavanju s potjo […]



Točno leto dni po našem prvem resnejšem spoznavanju s potjo PP, ko smo s »prjatli« prehodili III. etapo PP poti in to zelo suvereno – če odštejem mojo izgubljeno kapo in karto – smo se za ta vikend dogovorili, da naredimo zopet eno etapo in tako spojimo dve znani etapi. Ampak, da ne bomo preskakovali gremo od začetka in malce zgodovine ne bo škodilo:

PP pot je pot od Planice do Pokljuke – oziroma ni pot, je povezava lovskih poti, gamsjih stečin in prehodov, prebijanje čez ruševje in vedno znova iskanje prehodov. Pot je idejno izpeljal in označil Uroš Župančič, v kompaniji z Dušanom Vodebom, dva alpinista klasične šole, v letih 1972-1979. Pot je mestoma označena z rdečimi pikami in kakšnim možicem in je »v prvi vrsti namenjena izkušenim planincem, starejšim plezalcem in aplinistom. PP vodi od roba do roba, od razglednih počivačišč, pod stenami, razi in robmi, od koder je naš planinski svet gledan še mnogo lepši, mogočnejši ter nepozaben kot iz običajnih poti ali le iz sten«, je zapisal avtor poti.

Naša etapa je tokrat potekala po izraziti, od daleč vidni polici, ki prereže steno Travnika in Mojstrovk. Gamsove riže se se zložno vzpenjajo od vznožja Šit prek ostnja Travnika in Mojstrovk. Pri tem preskočijo številne grape, senčno vzdušje severne stene pa mehčajo trije zeleni pomoli. Ko pogledamo od koče v Tamarju vidimo med steno Travnika in Šiti izrazito poraslo glavo – to je Kumljah (prva porasla glava gledano od desne proti levi). Vstop v Gamsove riže je tu! Dostop preprost! Naslednji zeleni pomol so Lope in tretji »Malo Sleme«. Slednjega sem dal v narekovaje, zakaj, boste prečitali čez nekaj stavkov. Tako smo se Marjan, Saša, Katja, Lado, Mojca in jaz odpravili neznanemu naproti. Na Kumljah ni bilo teško priti, če ne slediš luštni potki od koče naravnost proti Kumljahu, se lahko podaš po markirani poti proti Kotovemu sedlu in tam čez prode zaviješ levo in gor. Iz Kumljaha se je treba za začetek najprej spustiti dol 100 m po sitni grapi. A ne do konca grape! Še pred iztekom je elegantneje izstopiti v levo, prestopiti za 5m in sestopiti po lahkem svetu na polico – začetek sistema polic pod ostenjem. Polica se vseskozi vije pod ostenjem, mestoma krušljiva, izpostavljena, drobljiva in sitna – a res lepa, uživaška. Tu je več kot zaželjen varen, trd, navajen šodra korak. Opis poti ni potreben! Na vrhu Lop naj bi bil skalni možic z vpisno knjigo – mi smo ta del opisa v vodniku preskočili in nismo šli pogledati ali je vpisna knjiga še v možicu. Do tretjega zelenega pomola – Malega Slemena je prehod jasen. Tu smo prvič v tem dnevu segli v nahrbtnike in potegnili na sonce hrano. Ja, tu nas je tudi sonce prvič obsijalo. Saša je stavek za stavkom prebirala opis v vodniku, Lado se je delal brezbrižnega in je napadel tune, za ostali dve niti ne vem kaj sta jedli. Jaz pa sem podobno kot Saša tuhtal, čital, tuhtal in zaskrbljeno gledal spust na polico in naokoli. Vse je izgledalo prekleto odbito, ozko in izpostavljeno. Ko je pokončal tune se je pa Lado odločil za spust proti nadaljnevanju police, a se kaj kmalu obrnil in le potrdil, najino bojazen, da je vseskupaj milo rečeno odj….. Nikakor nismo našli pametnega nadaljevanja. Sestop z grebena na polico je bil strm, zelo krušljiv ter izpostavljen in prestop na polico je zapiral skalni buhtelj. Ker smo imeli le vodniški štrikec in nekaj malega robe, smo se odločili najti lažji sestop, nazaj v Tamar. Izbrali smo si grapo, ki izpod omenjenega M. Slemena vodi severo-zahodno na melišča v Svatnico. Nismo se spuščali po grapi ampak po njeni desni strani, po strmih travah in skrotju. V lažjem plezanju smo prišli v Svatnico, prečili proti zahodu melišča in dosegli poraščen greben, ki pada izpod Lop v Tamar. Po njegovem temenu do struge in spust po strugi ob potočku do markirane poti Planica – Sleme. Po 10 urah lepega prečenja nas je pod grapo pričakal Marjan, ki je med tem časom nesel na Sleme šest Kozlov, da bi nas z njimi pričakal ob izstopu, a žal, jih je polne moral prinesti tudi dol in nas z njimi počastiti tam, kjer jih je kupil – pred kočo.

Tako, to je naša izkušnja. Še se bomo vrnili in poskusili priti čez, le da tokrat poti ne bomo podcenjevali in se bomo še malo bolje pripravili. Nasvidenje PP!