Južni raz Skute in še kaj

Topel jesenski dan sva z Ireno izkoristila v južni steni Skute

Plezarije v družinskem krogu so vedno lepe in se jih rad spominjam. Letos sva se z Ireno kar dvakrat podala v stene s sinom Mihom, ki je sicer član AO Rašica in kot vodja alpinistične šole veliko pleza s tečajniki. Dvakrat smo se skupaj navezali na vrv, nazadnje sredi tega lepega toplega in sončnega septembrskega tedna. Midva sva si izbrala Južni raz Skute (čeprav naju je vabil v triglavsko steno …). Izbira je bila okej, saj v tej smeri še nisva bila, pa bi se spodobilo, da bi bila.

Dostop je bil res dolg, a tako pač je, nič ni prinešenega na pladnju in za ‘visoke’ cilje se je treba potruditi. Oba mlajša člana naveze sta bila uvidevna pri nošenju opreme, za kar se jima zahvaljujem. Vsaj malo sem se odkupil z nošnjo nazaj …

Ob sosednji Streži, ki nas je spremljala ves vzpon in sva jo z Ireno enkrat v snegu že plezala, smo pristopili do markirane poti pod vstopom, kjer smo se opremili. Začetno poplezavanje po platkah je bilo le ogrevanje v štirice, ki so sledile. Ni kaj, če manj plezaš, se težavnost pač poveča, pa še leta se poznajo … Za tisto, kar bi šel nekdaj igraje čez, se je bilo treba kar potruditi. Izredni prehodi v smeri se kar vrstijo, izpostavljene prečke, zračni prestopi, pokončni pragovi in na koncu prava nebeška lojtra, navpik navzgor. Miha, ki je pred časom smer že plezal, se je na koncu malo lovil, a z nekaj tipanja je le ubodel pravo smer – naravnost navzgor, brez odstopanja. Ko so se okoli nas začele nabirati meglice, smo bili že v oknu in na koncu smeri.

Kaj naj rečem, če sem vmes še godrnjal ob mestih, ki so mi ‘delala težave’, sem na koncu z Ireno skupaj zavriskal znani šraufizem in se veselil vzpona. Do naslednjič!

Še to, za ogrevanje sva z Ireno junija splezala Zgornji steber Brane, nekaj kasneje pa skupaj z Mihom Severni raz Mojstrovke.