Alpinistični odsek Kamnik

Kalški greben ob sončnem vzhodu. Foto: Sebastjan Čebular

Tura AŠ – Kokrško sedlo

Intro…
Pisanje o plezanju v gorah je hkrati blagoslov in prekletstvo. Blagoslov, ker lahko podoživiš in deliš z drugimi občutke, ki jih je težko primerjati s čimer koli drugim, prekletstvo pa zato, ker je opis dejansko zgolj bleda senca in odmev tistega, kar doživljaš pri plezanju, ali pa zapadeš v neberljivo patetiko. Nekaj na boljšem so baje Aborigini, ki imajo na zalogi več pojmov za opis narave, njenih pojavov in lastnih čustvenih stanj. A pustimo Aborigine in se posvetimo našemu tečaju.



Plezanje v kopni skali. Nekako tako se je glasilo poglavje,
ki naj bi ga oddelali na dvodnevni turi. Opciji sta bila Kamniško ali Kokrško
sedlo. Na obeh sedlih sta koči PD Kamnik, zato sta logični izbiri. Na odseku je
bil pred turo je bilo potrjeno Kokrško sedlo. Razlog ni bil izključno alpinistične
narave. Pred kočo je že leta stal kar zajeten kup materiala, ki je ostal od
vkopa vodnih cistern, in manjših gradbenih ostankov, kot posledica adaptacije
sanitarij in kuhinje koče. Kdor je vandral proti Grintovcu in okoliških vrhovih,
ve, o katerem kupu je govora. In je načelnik AO prišel na idejo, da bi višek
energije tečajnikov usmeril v občekoristno delo v korist PD Kamnik. Ideja in
izvedba sta bili odlični, kar boste lahko prebrali v nadaljevanju.

 

Del tečajnikov je odromal na sedlo že v petek popoldan. Upoštevaje
mnenje staroste odseka Bojana (alpinisti naj ne bi uporabljali palic, da si
izostrijo ravnotežje), se nas je velika večina odločila palice pustiti v
avtomobilih. Poleg tega so nam zrihtali celo prevoz ruzakov s tovorno žičnico
do koče. Glede na tempo smo odločitev glede palic, nekje na polovici šodra, že
malce obžalovali. Kot vedno je visoka morala in skrb za ustrezno hidracijo med
tečajniki povzročila nekaj kasnejši odhod k počitku v sobo s skupnimi ležišči.
V hidriranju so, kot po navadi, prednjačili Radomljani. Ostali so pridno držali
priključek. Kako so lahko naslednje jutro vsi sveži, verjetno ne bom razumel do
konca tečaja. Zna biti nekaj v emšu ali rednih vajah pri Vinčku v Radomljah.
Kdo bi vedel. U glavnem, oskrbnik je videl, kam stvari peljejo, zato je pustil
ob šanku gajbo z naročilom, naj se piše popito. Preveč dela s preštevanjem ni
imel, ker je bil gajba zjutraj prazna. Posledica tega je bila, da je načelnik
naslednji dan poudaril, da sta med delovno akcijo hrana in pijača » v zmernih
količinah« zastonj. Skrb za finančno stanje odseka je bila odveč, saj nas je
prej omenjeni kup skupaj s plezarijo do večera dodobra ubil.

Zjutraj so prispeli preostali tečajniki z alpinisti in
inštruktorji. Načelnik je pojasnil potek vaje (varuje se na polbiča- ker vam
lahko Reverso zleti čez steno, delanje sidrišč, varovanje, gibanje naveze v
steni). Razložil je, da si bo prva polovica dala opravka s tistim kupom, druga
polovica pa bo plezala. Ambro nas je porazdelil po navezah, in že smo se
odpravili pod Kalško goro. V navezi sem bil z Ambrotom in Gorazdom, izbrana
smer pa je bila Desna od Centralne. Pred vstopom smo dobili namig, da je luštna
z dvema »kaminčkoma«. Ta »kaminčka« sta se izkazala za kvalitetno plezanje,
kjer dobiš tisti pravi občutek, kaj plezanje v skali sploh je. Najlažji opis
plezanja v skali je, da je to podobno športnemu plezanju, kjer te dodatno
psihira dejstvo, da so varovala redkejša in razdalja od izhodišča smeri do vrha
večja. J To,
da smo tečajniki drugi v navezi in zato varovani od zgoraj in posledično manj
izpostavljeni, name ni naredilo posebnega vtisa. Še zmeraj me je malo psihiralo.
Če me ne bi, bi se spraševal, kaj je narobe z mano. Je pa dejstvo, da ta
nelagoden občutek izgine in kasneje vedno bolj uživaš v skali, na sidrišču in v
kakšnem skalnem detajlu. V smeri pazljivo izvajaš vse, kar si treniral v dolini
, pri čemer se štrik obrača po svoje, matičarke so vse po vrsti premajhne,
podajanje štrika prvemu pa zahteva več moči. Aja, pa dretje v navezi je
priporočljivo, posebej še, če pleza več navez. J Kalška gora je dokaj krušljiva, zato je na nek način za uvajanje tečajnikov top,
saj hitro postane jasno, da je pomembno pazljivo in pravilno postavljanje nog,
preverjanje oprimkov in izmikanje manjšim in večjim projektilom v obliki
kamenja. »Kaminčka« sta delo opravila z odliko in nama z Gorazdom dala občutek
resnejšega plezanja. Čisti užitek.

Po vrnitvi h koči je odšla plezati druga skupina, prvi pa
smo si po dobrem kosilu privoščili še malo telovadbe s krampi in lopatami. Prav
vsak, ki je prišel iz odseka ali društva, je zagrabil za orodje in kup se je
začel vidno zmanjševati. Imel sem občutek, da je oskrbnik pozabil večerno
galamo in prehojeno pot nošnje piva. Vedno večkrat je nasmejan, skupaj z
oskrbnico, prinesel novo rundo in pohvalil pridnost tečajnikov in ostalih. Pod
večer kupa ni bilo več.

Naslednji dan je prišla nova runda alpinistov, pri čemer smo
si nekateri že prej zamislili, katero smer bi plezali. Glavna zgodba je bila
Gregorinov steber, smer, ki je bila v začetku prejšnjega stoletja eden večjih
problemov Kamniških alp. Prejšnji dan jo je splezal en tečajnik v paru, drugemu
paru tečajnikov pa očitno tudi ni dala miru. Zato se je hitro formirala naveza
dveh tečajnikov, ki sta si jo zadala za cilj. Cilju primeren je bil tudi vodeči
alpinist, Marko Prezelj. Verjetno na svetu ni prav veliko alpinističnih tečajev,
kjer se lahko pleza z nekom, ki je dobil 4 zlate cepine. Oziroma jih sploh ni,
ker jih ima toliko samo on, AO Kamnik pa je tudi samo en. J

Ostali tečajniki so hvalili kompaktno skalo in uživaško
plezanje v Belačevem stebru (IV+, 160 metrov), zato sem že prejšnji večer prosil
Florjana, ki je ob naši smeri vodil tečajnici, če bi me vzel v navezo in bi s
še enim tečajnikom šli v prej omenjeno smer. Po potrditvi, da ni problema, sem
vprašal Gorazda, če bi šel zraven. In smo šli. Smer je super. Začetek je
takšen, da se utečeš v plezarijo, ki jo je Florjan začinil z malce težjim
izletom iz smeri, da sva se pripravila za kamin. Nekje sredi smeri prideš pod
dokaj zajeten in dolg kamin, ki nudi res odlično plezanje. Za nas začetnike
seveda. Vse, kar delaš pri športnem plezanju, dobi v skalni smeri dodatno
dimenzijo. Tisto čustveno.  Čuti se
izostrijo, misel se osredotoči samo še na stope, oprimke ter gibanje. Študiraš,
kam boš dal nogo, kje se boš prijel, da se boš, ko se boš dvignil lahko prijel
za naprej, kam bo šla naslednja noga, kakšna je skala. Skalo vsakič porofkaš
levo in desno- bo zdržala, ali ti bo ostala v rokah in boš iskal naslednji
oprimek, čeprav je bil ta, ta slab oprimek, edini pameten.J. Ko prilezeš iz kamina,
vidiš Florjana, ki se smeje in pravi, da je v plezanju kamina tudi sam užival.
Pribičaš se na sidrišče, oddahneš, in si misliš, da je težko bolje. Izstop iz
smeri je po dokaj naloženem terenu, kjer se koncentriraš na stope, saj skala ni
ravno pojem kompaktnosti.

Na vrhu si. Čez rob gledaš kočo pod seboj, na drugo stran
Dolino Kamniške bistrice, okoliške gore, sotečajnike, ki prav tako lezejo čez
rob iz svojih smeri. Ne veš kaj bi. Vsi detajli plezanja, štanti, malenkosti, prihajajo
za teboj. Pospraviš opremo in se odpraviš po sestopni poti, ki bi jo nekoč ocenjeval
za zagamano, tokrat pa se ti zdi prav simpatična. Hodiš pod steno, ki si jo
preplezal, in si ponosen sam nase, in hvaležen tistim, ki so ti to omogočili.

Pri koči se pridružiš ostalim tečajnikom, ki so vsi do
zadnjega zadovoljni in nasmejani. Počasi zložiš opremo v ruzak, popiješ zadnjo
pijačo in se odpraviš v dolino. Ko se spuščaš gledaš Brano, prepadno ostenje Rzenika,
Zeleniške špice in Veliko planino, in pomisliš, kakšno srečo imaš.

Pri tovorni žičnici je jutrišnji ponedeljek manj zagaman, saj
je čez 14 dni večdnevni plezalni tabor Pipa miru na Petkovih njivah pod Korošico … to be continued.