Široka peč, normalka

S sinom Mihom sva se po pol leta premora spet navezala na skupno vrv in splezala na Široko peč po običajnem pristopu.

Če te povabi sin na plezarijo, se ne smeš kaj dosti obotavljati. Sicer je imel Miha v mislih kaj težjega, a sem ga usmeril na “moja” brezpotja. Na Široki peči sem bil namreč dvakrat, enkrat z Dovškega križa (z Ireno), drugič pa sem prečil celoten greben od vzhodnega stolpa do Dovškega križa (prav tako z Ireno), manjkal pa mi je običajni pristop iz Amfiteatra. V vodniku Brezpotja imam sicer to opisano (opis mi je pomagal sestaviti Peter Benedik), ampak sem si moral ta del ogledati še sam, saj pripravljam prenovo vodnika.

Tako sva se na njegov predlog že v petek 21. 8. odpravila na bivak II Za Akom, kar je bila vsekakor dobra ideja, saj je tura kar zalogaj. Za večerjo (karbonara) je poskrbel sinko, jaz za ogenj, pa sva potem pojedla nekakšno karbonarino juho, ampak vse, kar je narejeno iz srca, tako tudi vzamemo, kajne? Noč je bila silno vroča. V bivaku sva bila sama.

Zgodnje jutro, komaj se je zdanilo, sva že opletala po nepreglednem šodru proti stenam pod Široko pečjo. Ambient je res impresiven, okoli same stene, nore jutranje barve, Mali Oltar s smerjo Bučer-Kristan, ki sva jo z Ireno plezala pred petimi leti, nikjer sledu človeka, še letal ni bilo na nebu. Dostopna grapa je bila popolnoma brez snega, a zelo vlažna (sva imela pa dovolj za piti), kar je malce zasolilo plezanje. Ključni skok je Mihec preplezal z lahkoto (jaz pa malo manj, haha), zgoraj je nov abzajl štant na sveder in rinko. Kar naenkrat sva iz mrakobnega vzdušja stopila v sončni Amfiteater, kraj, ki je bolj podoben kakemu kraterju na Luni kot pa Julijskim Alpam. Snega je v krnici še nekaj.

Zadnji del vzpona je bil značilno “širokopečni”, torej drobljiv, krušljiv, rdeč, ampak ko si enkrat na grebenu, ti zaigra srce! Divji svet, kjer se lahko vedno, ko si tam, počutiš še sam kot delček tega odročnega sveta. Pa s tistim, s katerim jih imaš najraje (Irena je žal zaradi bolniške ostala doma, mi je pa dala “odpustnico”. Naslednjič gremo vsi trije, oziroma štirje!). Veselje na vrhu je kar trajalo.

Sestop je bil bolj komot, kar 11 abzajlov sva imela, kar je za gospoda v mojih letih čisto primerno. Potem pa pivo v Aljažu s kolegi, ki jih vedno tam srečaš in večerjica. Tuš pa šele doma …

Z družino (plezat) je najlepše!