Gran Zebru

Štirje člani odseka smo obiskali vrhove v gorski skupini Ortler.

Vremensko stabilen vikend in zatišje med velikonočno ter prvomajsko norijo je bil kot nalašč za kako konkretnejšo alpsko turo. Tako smo se Vital, Lado, Filip in jaz v petek zjutraj, po jutranji kavici, odpravili proti Bormiu in potem še malo naprej po dolini Val delle Forni. Pozno popoldne parkiramo slabi dve uri hoda od koče Pizzini. Od avta je potrebno cca pol urce peš, potem pa je makadamska cesta do koče zvezno zasnežena in v prijetni hoji ob zahajajočem soncu pridemo v kočo točno na večerjo.

Več kot očitno ima hrib veljavo, saj je vrha željnih veliko, zajtrk se začne relativno “pozno” (ob 6:15) in temu primerna je jutranja gužva v jedilnici, na wc-jih, sobi za sušenje, ampak vreme in dan obetata, tako da z dobro voljo se zvrstimo.

Že pr koči se razdelimo. Lado in Vital z veliko večino kreneta proti vstopnemu kuloarju normalke, s Filipom pa zavijeva desno na sedlo Pale Rosse, ki ga doseževa v uri in pol. Načrt je vzpon po žlebu Pale Rosse. Na sedlu smuči romajo na nahrbnik, začetek je malo negotov, potem pa se žleb izoblikuje in naslednjo uro in pol pikava lepo zalit žleb, ki naj bi na izstopnem delu dosegal naklonino 65 stopinj. V grapi imava stopinje, snežne razmere pa bolj skorjaste, tako da si za vršni del vzameva čas. Greben do križa izgleda na slikah ozek, v živo je pa še ožji. Še sreča, da ga je le za vzorec, saj smer izstopi skoraj na vrhu. Ob desetih se med prvimi tisti dan utaboriva pod križem in čakava prihod ostalih dveh članov, da prineseta info o razmerah za spust.

V tem času je na vrhu precejšnja gužva. Želje po smučanju z vrha ni, smuči se pušča pod vršno strmino, slabih 100m nižje. Okoli pol poldne smo na vrhu kompletni in močno sonce nas priganja v dolino. Filip takoj po gasilski sliki sestopi peš, saj je brez smuči, Lado se kmalu za njim odpravi peš do snežišča, z Vitalom pa se lotiva smučanja z vrha. Vršni greben je bolj bogo zasnežen in do rame je bolj štamfanje. Od rame sledi najstrmejši del, ki se po cca 100m z vstopnih 50 “unese” na konstantnih 40 stopinj. Zgornji del odsmučava res previdno, saj se pod mehkim tankim snegom nahajajo granitne mine. Spodaj na širokem snežišču je snega dovolj. Do snežišč pod južno steno je potrebno še premagati vstopni žleb, kjer se strmina zopet poveča, vse skupaj pa je tudi precej ozko. Večina ta del tudi na dol prehodi peš. Vstop v žleb je popolnoma kopen, zato za par metrov snamem smuči, ker mi jih je škoda, Vitalu pa etika tega ne pusti 🙂 Sam žleb ni toliko problematičen, je pa ob skromni snežni odeji in velikem navalu velika nevarnost kotalečega kamenja, kar tudi sam boleče občutim, ko kos granita zadane nogo. Tako mi pri izstopu ni več nič žal smuči, ampak po hitrem postopku oddrsim še zadnjih nekaj metrov, kjer je širina snega enaka širini smuči. S tem je težav tudi konec. Sledi še “frirajdanje” po prostranih poližnih snežiščih do koče, ki jo dosežemo skupaj s Filipom. Martinčanje na vročem soncu in debata on pivu hitro prežene idejo, da bi se še isti dan odpravili proti domu. Da pa ni šlo popoldne v cvet, je Filip opravil še dolžnosti do alpinistične šole, vzeli pa smo si tudi čas za prikaz ledeniške naveze in reševanja iz razpok.

V izredno lepem ambientu smo v koči še enkrat prenočili ter se naslednji dan, pred odhodom v dolino, povzpeli še na bližnji Cima Zebru, s katerega pa je bilo smučanje zaradi oblačnosti precej bolj trdo kot prejšnji dan. Koča je odlično izhodišče za številne flanke in grape, tako da se še vrnemo, čeprav smo že ob našem prvem obisku “odkljukali” Kraljevo špico, ki ima, po obisku sodeč, res veliko veljavo.