Mamma mia, kak smo plezali!

Osrednji letni plezalni tabor se je tokrat odvijal v italjanskih Dolomitih, natančneje v skupini Pale di San Martino.

Sprememba lokacije manj kot mesec dni pred odhodom zaradi COVID-19 omejitev, vodja tabora s še tremi udeleženci pozitiven na koronavirus dva tedna pred odhodom, zelo “mokra” vremenska napoved nekaj dni pred odhodom, do zadnjega kotička zasedeni kampi in razbit kombi, ki namesto v Pale roma h kleparju. Je lahko popotnica še slabša? Verjetno ja, ampak s tem se nismo obremenjevali. Naredili smo kar smo pač lahko. In to je, da smo napokali “vozne” kombije ter avtomobile ter se podali na pot. Lokacija? Najjužnejša skupina italijanskih Dolomitov, Pale di San Martino.

Pot je sicer minila hitro in brez zapletov, kar pa ne moremo trditi tudi za nastanitev v kampu in postavitev tabora. Zapletlo se je že pri naročevanju piva, kajti očitno so tam vajeni manjših skupin. Tabor smo zaradi zasedenosti kampa postavili za živo mejo na travniku in po načelu “znajdi se”, kar seveda ni bilo najbolj všeč upravljalcu kampa, ki je verjetno vajen bolj petičnih gostov. Bazen smo tudi obiskali samo prvi dan, kajti v vsej krami, ki smo jo pripeljali s seboj, pač nismo imeli zahtevanih plavalnih kapic. In za nameček v kampu nismo mogli najeti hladilnika, tako da so platoji hmeljevega napitka jokali v sopari pod inpregniranim platnom. In mi z njimi.

Hudič je šel kar velikokrat na en in isti kup (vsi vemo kaj), ampak že v nedeljo je posijal žarek upanja na boljše čase. Pa ne samo žarek. Namesto napovedanega dežja nas je v Palah že prvi dan pričakalo sonce. In sončno vreme nas je spremljalo cel teden. In če je sonček, je volja prava in so nasmehi. Z nasmehom in dobro voljo se pa tudi težave ponavadi kar same od sebe uredijo. In tako smo se lahko osredotočili na tisto po kar smo prišli. Na plezarijo.

Da bi naštevali vsak vzpon posebej nima smisla. Le kdo bi vse to bral. Skupaj smo opravili 76 alpinističnih vzponov v 33-tih smereh, Preplezanih ap je bilo kar 30.520 višinskih metrov v kar niso všteti dostopi in pristopi na vrhove po zavarovanih poteh. In tudi teh se je nabralo precej. V šestih plezalnih dneh je tako vsak udeleženec opravil povprečno 4 vzpone, pri katerih je število vzponov v neenakovrednih navezah zanemarljivo. Preplezali smo nekatere največje dolomitske klasike, kot so Spigolo del Vecchio in Castiglioni-Detassis v Campanile Pradidali, Via Buhl v Cima Canali, Gran Pilastro v Pala di San Martino in seveda bojda najlepšo petico v Evropi, Raz tančic (Spigolo del Velo) v Cima della Madonna.

Pohvaliti je potrebno vse pripravnike, da so se vsak dan znova temeljito pripravili na turo in napredek v plezanju so verjetno opazili tudi tisti v dolini. Štiri naveze so se podale tudi v malce daljše smeri (Gran Pilastro 800m in Frisch-Corradini 850m), tako da so se ture raztegnile na dva dni. No, nekaterim načrtno, drugim pa nenačrtno.

Ideja taborov z veliko udeleženci je, da se naveze vsak dan menjajo in tudi ta tabor ni bil glede tega nobena izjema. Čeprav je bilo stanje po večerji včasih kaotično, saj so štriki in kompleti leteli vse naokoli in morebiti še zjutraj kdo ni bil ravno prepričan, ali je nahrbnik res njegov, pa so se kombiji “optimalno” odpeljali vsak na svoj konec in prav tako tudi proti večeru vrnili ter pripeljali kopico nasmejanih obrazov.

Kadar je tempo na tako visoki ravni, si včasih želiš kak dan slabšega vremena, da se brez slabe vesti ob trkanju kapelj na napete platne šotora preprosto obrneš naokoli in oddremaš še kitico ali dve. A vreme nam ni naklonilo prostega dneva, tako da smo si ga bili primorani vzeti sami. In vzeli smo si ga s taveliko žlico, s posedanjem v senci, ravnoprav pečenim mesom z žara, hladnim pivom in z namakanjem zadnjih plati v bližnji reki. No, potem se je pa še uscalo. Kakšna sreča mar ne?

Ne, edina sreča, ki tukaj kaj šteje je to, da smo se vsi živi in zdravi vrnili domov s kopico novih izkušenj in spoznanj. Tistih nekaj modric na nogah in rokah bo sčasoma zbledelo (če že ni), kar pa zagotovo ne velja za spomine na Pale.

Več slik pa v fotogaleriji.