Alpinistični odsek Kamnik

V petek, 4.3 sva se najbolj zagnana (najstarejši in najmlajši) člana turnosmučarskega tabora že zjutraj odpeljala proti Bohinju in v pancerjih zagrizla v klanec. Nato sva pri koči pod Bogatinom preverila, kje bomo spali in se podala naprej na izvidnico proti Lanževici, kjer sva ugotovila, da so razmere za dobro pelo kdaj že bile boljše. Po obisku pri Katji in preizkusu v šerpanju sva  počakala še na ostale “tabornike”. Med družabnim večerom in odlično večerjo smo za cilj naslednjega dne določili Travnik. Ta nam je postregel z vrhunsko panoramo, nekaj vetra, precej solidno smuko in tudi nekaj turnosmučarskih premikov v stilu: gori, doli, naokoli (po Marjanovih besedah, op. a.). Po turi smo se ob hladnem pivu predali debatam in idejam za naslednji dan. Kljub začetnemu navdušenju večine nad obljubami smučarskih užitkov Žagarjevega grebena in avanture do Vogla, smo se naslednji dan skoraj vsi odpravili v smeri Bogatinskega sedla, kjer smo zaradi viharnih situacij ponovno napadli “samo” Lanževico. Na srečo se je pred smučanjem vreme odločilo sodelovati, zato smo pelo po pršiču in petdesetih odtenkih drugih podlag izkoristili maksimalno. Seveda pa sta nam Klemen in Mare po tem, ko smo ju pričakali pod Voglom, zaupala, da je bil naš izplen ture nekoliko bolj boren kot njun(dokazno gradivo v galeriji), kar je zbudilo vsaj malo “foušije” pri ostalih smučarjih. 

Tabor smo kot tako kot se zagre zaključili v piceriji Ema, kjer smo brez težav nahranili lačne in žejne oči in trebuhe (priporočamo za vse alpije, ki to iščejo v tranzitu iz Bohinja) 😉

 

Še enkrat hvala vsem udeležencem tabora za super vzdušje in družbo, posebej pa hvala Marjanu za organiziranje in deljenje izkušenj!