Spomladanski tabor v Paklenici
Teden dni pred »tavelko gužvo« prvomajskih praznikov smo se pakleniških »radiatorjev« ter škrapelj željni člani AO Kamnik odpravili v Paklenico.
Najzgodnejši smo proti cilju odrinili že v četrtkovih jutranjih urah. Srbeči prsti so nas gnali, da smo spakirali robo za plezanje kar na enem izmed AC postajališč. Tako smo lahko prve skalne užitke v smereh Kača in Juha začutili še pred prihodom drugih dveh delov ekipe. Juha je postregla s čudovitim razgledom na morje na vrhu smeri, kjer naju je pričakala senčka v objemu drevesa nad travnatimi policami. Vrhunski začetek tabora.
Zvečer smo se strateško, kot da bi vedeli, razdelili v tri apartmaje, od katerih je prvi izmed njih odhajal v kanjon Paklenice že v zgodnjih jutranjih urah, zadnji pa smo pred daljšimi smermi raje odspali še eno kitico. Z največjim nasmeškom na obrazu sta zvečer Matic in Aleks razlagala svoja navdušenja v smeri Show must go on, kjer sta poleg vrhunske plezarije, ki vse do vrha ne popusti, imela priložnost opazovati in navijati za plezalca v smeri Spomin (8c). Ostali pa smo tisti dan splezali tipične bolj ali manj uživaške smeri (Zgrešena, Pips, Bora, Juha, Nosorog, Tinin smer, Sjeverno rebro).
V soboto nam je nekaterim kljub večernim strategijam orkanski veter prekrižal naše načrte. Tako sva bila z Aleksom v smeri Senza Pieta primorana obrniti, saj je bilo v tretjem cugu (prečki) nemogoče držati ravnotežje ob vpenjanju vrvi. Nejc in Matic pa sta v Albatrosu kljub vetru poletela skozenj. Problem jima je delal zgolj prvi, najtežji raztežaj, ki resnično ni najlažji za neogrete prste. Klemen je v navezi z Domnom in Majo začinil Mosaraško klasiko z varianto skozi plate, kjer poteka nova smer in se nato priključil nazaj na prvo. Ena izmed ostalih navez se je prav tako mudila v Mosaraški, drugi pa so splezali Zgrešeno, Kamasutro in Celjski stup. Zvečer se je vzdušje v apartmaju stopnjevalo vse do jutranjih ur, saj je bil v nedeljo dopoldne napovedan še močnejši veter in smo imeli, premraženi od dneva, teh izkušenj zadosti.
Nedeljsko popoldansko sonce, ki je pregnalo slabo vreme, so nekateri izkoristili za »rest day«, drugi pa smo bolj ali manj ležerno pomigali v smereh Če je od Draga je od Draga, Armadilon ter Kameni Krosant.
Zadnji dan je veter izginil, zato so se Klemen, Maja Š., Domen in Luka podali v eno najbolj plezanih smeri v Paklenici – Brid za Veliki Čekič. Aleks pa se je z Ajdo, Maticem in Nejcem ponovno pognal v smer Senza pieta, za katero so ugotovili, da je bila slavna prečka zgolj uvertura v težjo, a vrhunsko plezarijo, ki je sledila. Navdušeni nad uspešnim taborom smo pri Dinkotu zaključili z mislijo, da se zagotovo še vrnemo.
Skupaj smo preplezali 31 smeri ter naredili 5400 višinskih metrov.
Dobr je blo!
Komentarji