Alpinistični odsek Kamnik

Za zadnji vikend v juniju sva imela v načrtu kako večdnevno turo v Alpah, vendar nikakor nisva našla primernega cilja glede na muhasto vreme. Vremensko okno se je še najbolje kazalo v Dolomitih, tako da sva v petek popoldne odrinila proti prelazu Sella. Malo pod prelazom sva prespala v kombiju in se v soboto v zgodnjih jutranjih urah namenila proti južni steni Punta Grohmann, drugemu najvišjemu vrhu skupine Sassolungo. Izbrala sva si smer Via Harrer.

Smer ponudi praktično vse kar potrebuješ za dobro turo. Zmerne težave, zanimive prehode, orientacijske zanke, ki sva jih vseskozi uspešno reševala, navpično, 60m dolgo zajedo, eno lepših, kar sva jih plezala, vseskozi pa je skala od zelo dobre do odlične. Opremljenost smeri je dokaj borna, sem pa tja se najde kak klin, je pa večinoma možnosti za vmesno varovanje in izdelavo sidrišč dovolj, zato klinov kaj dosti nisva rabila. Veter in pa, v drugi polovici dneva tudi oblaki, so poskrbeli, da nama v južni steni ni bilo prevroče. V zadnjih 150m se stena znatno položi, smer se priključi bolj znani smeri Via Dimai, a se labirint kaminov, polic in grapic še poveča, kar naju je malce nepričakovano zaposlilo še za vsaj dobro uro. Ob štirih popoldne, po cca 20 raztežajih super plezanja, sva se na vrhu vpisala v vpisno knjigo in hitro začela s sestopom, ki je, pravtako kot smer, dolomitski.

Z orientacijo nisva imela težav, nama je pa sestop vzel kar precej časa, saj se vseskozi menja plezanje dve do tri navzdol in pa spust po vrvi. Za grand finale pa sva morala premagati še skoraj 200m snežišča v sestopnem kuloarju, ki je bil prestrm za hojo zgolj s cepinom, tako da sva tudi tam abzajlala in tako v večernih urah mokra, blatna in utrujena prišla do kombija. Kot bi naročila, se je ravno ob kuhanju večerje ulilo, tako da je bil nasmešek na obrazu še večji.

Drugi dan sva imela v načrtu Cinque Dite, grebensko prečenje špic na sosednjem hribu. Ponoči je deževalo in zjutraj mokra cesta ni obetala kaj dosti. Hkrati naj bi tudi sredi dneva ponovno deževalo. Pogled na, z meglo ovit, željen vrh, naju je odvrnil od obiska teh špic, zato sva na hitro pobrskala po telefonu za smermi v bližnjih stolpih Sella. Izbrala sva si Via Steger, ki popelje na prvi stolp. Smer je lepa, v ključnem raztežaju ponudi zelo zanimiv prehod na vrh, vendar je le-ta močno zlizan, saj ima smer veliko obiska. S smerjo sva zelo hitro opravila in se nato podala še v drugi stolp v smer Via Kostner, ki je tudi zelo lepa, v sredini ima izredno lepo zajedo.

V stolpih je bilo kar precej plezalcev z razliko od prejšnjega dne, ko nisva srečala žive duše. Ob enih sva bila nazaj pri kombiju, ko se je spet ulilo. Zopet sva se nasmejala odlični časovnici in se odpeljala v Alleghe na p&p ter nato proti domu.

ZADNJE OBJAVLJENO

KORISTNE POVEZAVE