Tradicionalna velikonočna Paklenica

Tokrat nas je bilo le 5. Škoda, pa tako fino je bilo. Sonce in prijetne temperature tako za plezanje, kot za “namakanje” v tolmunih.

Plezalo se je veliko. Feliks je zategoval svoje projekte, nekaterim so nam ostale še smeri od lanskega leta, seveda pa ni zmanjkalo niti novih idej. Seznami se kar daljšajo.

Večerja pri Dinkotu žal ni postregla z ribami, ker jih je zmanjkalo. Tako da smo se morali zadovoljiti z mesnimi dobrotami. Lakota po celodnevnem plezanju naredi svoje in krožniki so bili hitro prazni.

Dnevi so minevali v ritmu zgodnjih vstajanj, dostopov pod stene in dolgih smeri, ki so prijetno utrudile roke, noge in glavo. Vsak je našel nekaj zase, od ogrevalnih smeri do resnih izzivov, kjer je bilo treba stisniti zobe in zaupati stopom. Po turi pa obvezna osvežitev v hladnih tolmunih.

Paklenica ostaja tista prava kombinacija: dobra družba, vrhunska skala in vedno kak izziv več, kot si sprva misliš.

Naslednjič upamo na močnejšo udeležbo. Mi pa gremo z dolgimi seznami idej in projekti naprej trenirat, da bo naslednja Paklenica še bolj produktivna.