Tečaj ledeniške tehnike

Kot vsako drugo leto smo na našem odseku organizirali tečaj ledeniške tehnike za tečajnike in pripravnike. Tokrat smo se odpravili v Švico, na ledenik pod Piz Palüjem, in kot se spodobi smo osvojili tudi nekaj vrhov.

Da bi na ledeniku vse potekalo čim bolj tekoče, smo se nekaj dni prej dobili in vadili pripravo vrvi ter reševanje iz ledeniških razpok. Razdelili smo se še po navezah in dogovorili, kdo bo vozil. Ostalo nam je le še to, da počakamo na petek in končno krenemo na pot.

Zgodaj zjutraj smo se zbrali v Kamniku in odrinili na pot. Bližje kot smo bili cilju višje in lepše so bile sive gore, ki kar kličejo po plezanju. A naš cilj je bil drugje, zato smo se pripeljali do nihajke, ki pelje do gorske koče Diavolezza (2958 m). Tam smo odložili vso nepotrebno opremo in se sprehodili na bližnji vrh Piz Trovat (3146 m). Z njega smo se razgledali po zamrznjeni dolini in vrhovih, ki so jo obdajali. Nismo se dolgo zadrževali, saj nas je v koči čakala večerja. Zvečer smo še pripravili vrvi in v težkem pričakovanju odšli spat.

Zbudili smo se že pred zoro. Po hitrem zajtrku smo nataknili dereze in se s cepinom v roki odpravili na pot. Za obrisom gora so se že začeli pojavljati prvi sončni žarki, ko smo se približali ledeniku. Iz nahrbtnikov smo vzeli vrvi in se navezali. Počasi in z dovolj varnostne razdalje smo se začeli vzpenjati proti vrhu Piz Palüja. Pred nami ni bilo nikogar, kar je pomenilo, da smo v svež sneg vtirali novo gaz. Pri tej višini to zahteva še malo več truda kot po navadi, zato smo se redno menjavali. Tako smo se prebili mimo ledeniških razpok in čez nekaj snežnih mostov na greben, ki je vodil proti vrhu. Po šestih urah nam je uspelo doseči vzhodni vrh, Piz Palü Orientale (3882 m). Ker je bila to naša časovno meje, smo se po kratki pavzi morali odpraviti nazaj v dolino.

Previdno in v svojem tempu smo se odpravili nazaj. Že prej je vodja tečaja Žiga Oražem gledal po razpokah in iskal primerna razpoko, kjer bi lahko izvedli vajo. Naposled smo le našli eno, ne preveč globoko. Inštruktorji so naredili nekaj sidrišč, na katere smo bili pripeti med vajo, če bi šlo kaj narobe. Potem smo po vrsti začeli opravljati vajo,eden se je vrgel v razpoko in drugi ga je reševal. Sliši se enostavno, ampak v praksi je zadeva veliko težja, saj se moraš ustaviti, narediti sidrišče in ves ta čas ti na pasu visi odrasla oseba. A kljub temu nam je vsem uspelo opraviti ledeniški tečaj.

Ker nisi vsak dan v Alpah in nimaš vsak dan možnosti iti na kak tritisočak, so se tisti, ki so želeli, naslednje jutro, pred zajtrkom, odpravili na vrh Munt Persa (3207 m). Potem nas je čakala samo še dolga pot domov.

Nekaterim je najbolj ostal v spominu napor, ki je bil potreben, da smo prišli do vrha. Drugim pa razkošje, da prideš iz avta, brez dolgega pešačenja naravnost v kočo, kjer te čaka topla večerja. Mislim pa, da ne glede na izkušnjo prav vsi komaj čakamo, da se spet odpravimo v Alpe, kjer nas čakajo še mnogi beli vrhovi.