Alpinistični odsek Kamnik

Med 25. in 28. junijem 2026 so Petkove njive ponovno oživele v barvah šotorov in zvokih plezalske opreme. Tradicionalni tabor Pipa miru je spet združil generacije kamniških alpinistov, inštruktorje in nadebudne tečajnike.

Kot veleva nepisano pravilo tabora, uradni koledar ne more brzdati najbolj goreče plezalske krvi. Najbolj zagreti so se v hrib podali že dan ali dva preje. Ko so prvi sončni žarki obsijali rosno travo, je bilo pod stenami že slišati cingljanje klinov in karabinov.

Letošnji tabor je ponudil popolno zmes gorskega miru in dinamičnega plezanja. Za logistično udobje sredi divjine je znova poskrbel Marjan. Zgodbo preteklih let, ko je bilo treba vodo v kanistrih mukoma tovoriti od Korošice, je zamenjal luksuz narave – Marjan je namreč poskrbel za vodo iz čistega izvira nedaleč od samega tabora. Medtem ko smo si gasili žejo in pripravljali hrano, so nam družbo delali domačini Petkovih njiv – neplašni svizci, ki so radovedno pomalicali kakšno travno bilko tik ob naših šotorih in skorajda postali del ekipe.

Skala je letos pela svojo pesem. Največ plezalnega vrveža je bilo slišati v Vršičih, kjer so se nizale raztežaj za raztežajem lepe smeri. A gorski klic je bil močan, zato smo se nekateri podali globlje v mogočno steno Vežice, spet drugi pa so tehnično zahtevnost preverjali v navpičnicah Lučkega dedca. Za vsakogar se je našlo nekaj – od dolgih klasičnih linij do krajših, a intenzivnih smeri. Da pa ne bi ostalo le pri dolgih stenah, so se najbolj zagreti preizkusili tudi v »frikanju« in nabirali prepotrebne metre v športnoplezalnem duhu.

Za nas tečajnike je bil tabor neprecenljiva šola življenja in alpinizma. Pod budnim očesom izkušenih mentorjev smo izkušnje vpijali kot gobe – tokrat ne več zgolj kot udeleženec na drugem koncu vrvi, saj smo se nekateri preizkusili tudi v vodstvu.

Ko je sonce potonilo za ostre grebene in je hlad objel planino, se je tabor prelevil v tisto najlepše – v skupnost. Večina nas je zavetje našla v šotorih, ki so kot pisane gobe posejali travnik, nekaj romantičnih duš pa se je odločilo za tisoč zvezdic in prespalo kar na prostem, pod odprtim nebom. Ob večerih smo se zbrali ob prasketajočem ognju. Vonj po pravem žar pikniku, hladna pijača in obvezni krog pipe miru so spletli nit med preteklostjo in sedanjostjo.

Pipa miru 2026 je ugasnila v poznem nedeljskem popoldnevu, a žerjavica v naših srcih ostaja. Hvala goram za lepo vreme, hvala ekipi za nepozabne dni in nasvidenje prihodnje leto!

ZADNJE OBJAVLJENO

KORISTNE POVEZAVE