Alpinistična šola 2006/07
Dvodnevno plezanje tekočih slapov v Vipavski dolini (Miha Bogataj, Rajko Zajc)
V nič kaj obetavnem vremenu, smo se v soboto 25.11.2006, ob 7 uri, dobili za občino. Prvi zaplet je nastal takoj na začetku, ker je Karli doma pozabil ključe, ki omogočajo dostop, do vrvi. Zmenili smo se, da ga odide iskat domov, dobili pa naj bi se na bencinski postaji Ravbarkomanda. Po skoraj dveh urah čakanja, smo se naveličani samega sebe, deževnega vremena in kavic, že skoraj sprijaznili z mislijo, da ne bomo dočakali stika s skalo. Na koncu se je Karli le prikazal in za izgovor povedal, da so čakali Kramarja (naslednjič runda). Po telefonskem klicu, smo od Perkota dobili zagotovilo, da v Vipavi ne dežuje. Hitro smo se nabasali v avtomobile in via Vipava. Ko smo se prebili do stene, smo ugotovili, da dežuje res ne, ampak je deževalo vso noč in je zato skala popolnoma mokra. Z mano sta ostala dva tečajnika in odločil sem se da grem preverit razmere in poskusit srečo v neko trojko. Skozi vso smer si prijemal kot skleda velike šalce polne vode, tako da mi je premočilo plezalke. Občutek res ni bil ravno prijeten, a vseeno smo plezali ves dan. Skoraj vsi tečajniki pa so z varovanjem od spodaj uspeli preplezati vsaj eno smer. Sašo in Rožle pa sta se, recimo da uspešno, naučila tehnike reševanja padlega v navezi. Dan ni minil čisto brez nesreč, saj je Ambrožu na ramo priletel kar zajeten kos skale, sedaj mi je jasno zakaj Karli "teži", da moramo tudi v plezališčih nositi čelado. Po prvem dnevu so nas zapustile vse tečajnice!!! :(, in vsi predstavniki starejše populacije tečajnikov. Večer je minil v stilu, kot so minili že mnogi večeri ob podobnih dogodkih, če omenim, da je v gostilni zmanjkalo rujne kapljice, se vam verjetno svita kako. Nekateri pa smo odšli še čez mejo na "degustacijo" čokolade in festival elektronske glasbe. Naslednje jutro nas na žalost ni zbudil sonček, a smo se kljub vsemu kar hitro spakirali, ter odšli na obvezno kavo. Odločili smo se, da bomo danes s srečo poskusili v stenah Vipavske bele. Ko smo prišli tja, nas je optimizem hitro minil, saj so bile razmere še slabše kot prejšnji dan, saj je bila skala še bolj mokra in je na nekaterih mestih po steni tekel slap. Čisto nič motiviran, sem si spet nataknil še vedno mokre plezalke in se podal v najlažje smeri. Zopet brez plavutk in dihalke, kar bi bila verjetno še najboljša izbira. Dan smo hitro zaključili. Po napeti vožnji, polni preobratov smo se ustavili, v s SONCEM obsijani Vrhniki. Plezalni vikend je po mojem mnenju dobro uspel, vedno pa bi bilo lahko še boljše, a kljub veliki smoli z vremenom, smo zadnji "kofe" spili v objemu toplega sonca.
Rajko Zajc
Komentarji