Sonnblick (3106 m)

Nismo dolgo zdržali doma. Čeprav šampanjec še ni izhlapel iz daha in krvi, smo se podali v gore. Ker nekateri izmed udeležencev že v januarju načrtujemo vzpon na šesttisočake (Pavel na Kilimanjaro, Franc in Vital pa na Aconcaguo), smo izbrali tritisočaka. Najbližji nam je bil Sonnblick (3106 m). Ob napovedanem strupenem mrazu je bila to tudi prava izbira, saj je na vrhu koča.

Navsezgodaj zjutraj, še zaspani in mačkasti, smo se s polurno zamudo odvlekli proti Avstriji. Obvezni postanek za kavico in Red bull smo opravili v Radovljici, potem pa prvič brez kontrole čez slovensko-avstrijsko mejo proti Heiligenblutu. Po treh urah previdne vožnje (Avstrijci imajo kar hude kazni) smo prišli do zapornice, ki zapira dostop do doline. V hudem mrazu smo si nataknili smučke in odkorakali. Miš je nataknil pse šele na začetku vzpona in ker so bili premrzli, niso prijeli na smuči. Sprva vsak zase in molče ter šklepetajoč z zobmi smo zagrizli v rahel vzpon po dolini, ki se vleče približno dve uri. Vmes smo malo improvizirali (na srečo sem jaz kot "zelenjavar" v nahrbtniku imel silver tape) in Miševe pse poskušali zalepiti na smuči. Po dobrih dveh urah nas je obsijalo sonce. V trenutku smo popadali na tla in se mu nastavili in nekaj malega pojedli. Vzpon je res dolgotrajen, za povrh pa se že na kar lepi višini, ko se ravno odpre prečudovit razgled na Hochalmspitze, pot spusti za dobrih 50 višinskih metrov. Takoj je zvonil Vitalov telefon, ki je preverjal, ali je to res prava pot in ali ni možna kakšna druga varianta kot spust. Po dobrih štirih urah je bila kolona že kar razpotegnjena. Prostranstva so ogromna. Meni osebno je bilo to zelo všeč, samo traja (pre)dolgo. Na višini Triglava je poleg utrujenosti in malo tudi že vplivov višine nastopil še veter in še bolj strupen mraz. Po dobrih šestih urah sva s Francem prispela do koče, malo za nama še Nejc. Prijazni metereologi so nam skuhali čaj, mi smo se jim "zahvalili" z gotovino in to 3,6 EUR za en čaj! Ko smo se pripravljali za spust, je do koče pribrzel še Tomaž, ki smo ga obrnili kar v avli koče, ker je bila ura že pozna. Napravili smo se kot medvedi (nase smo spravili vso razpoložljivo obleko, podkape, maske,..). Temperatura je bila -18,5 stopinje, pihal je veter s hitrostjo 50 km/h. Ko smo ravno začeli smučati, je do koče prišla popolnoma premražena Anita, ki je obleko pustila v nahrbtniku pri Vitalu (no, tu je dokaz, kako se godi ženam, če uidejo od moža…). Kmalu za Anito sta prišla še Miš in Vital. Mi štirje smo po deviško nedolžni strmini odpeljali navzdol. Sneg je bil res dober pršič. Kako lepe sledi smo pustili v njem. Lovili smo zadnje sončne žarke in uživali. Z mrakom smo prismučali do izteka doline, od tam naprej pa je bilo nekaj smučanja, nekaj pa porivanja. Zadnji kanček svetlobe smo izkoristili za skupinsko sliko (del skupine, ostali so takrat še smučali). Pri avtu smo se po običaju (mojem in Tomaževem) s pivom najprej zahvalili bogovom, ker so nas pustili na goro in z nje, ostalo pivo pa spili mi. Nejc se je pripeljal z Mišem, ki ga še ni bilo na cilju, zato smo se vsi štirje (skupaj z vso opremo) zbasali v avto z namenom čimprej priti na toplo. Ker nas je zeblo, se nisem menil za eventuelno kazen, ki bi nas doletela, ker smo spredaj v avtu sedeli (ne ravno sedeli ampak bili naloženi) trije. V mestu smo se izdatno podprli s pivom v gostilni, kjer nas je za začetek sprejel nekam čuden in smrdeč vonj, na koncu pa smo ugotovili, da je to samo običajen vonj po cigaretah. V Avstriji namreč še niso sprejeli protikadilskega zakona. Končno smo se zbrali vsi skupaj in se odpeljali proti domu. Lakota nas je zvabila v pristno slovensko oštarijo, kjer nihče ni izbral zelja in klobase ampak pice in kalamare. Samo Franc je jedel domačo žival po imenu prašič. Okrog polnoči smo se spravili v avte in se odpeljali proti domu.Lepa tura, lep dan. Hvala vsem udeležencem za družbo. Ko kdo najde kakšen primeren cilj (vsak cilj je primeren!), se skupaj odpravimo na pot. A velja?

Pavel