Spominski pohod na Grintovec ’08
Prejšnji petek zvečer smo se nekateri tečajniki z dvema inštruktorjema odpravili proti Kokrskemu sedlu. Noč je bila čudovita. Pot so nam osvetljevale zvezde in luna, ki je pred nekaj dnevi nehala biti polna. Nočni razgled na zasneženi amfiteater kamniških planin je bil naravnost čudovit.
Kakorkoli, na sedlo smo prispeli okrog prve ure zjutraj. Ker so bili pogoji za bivakiranje idealni, smo se odločili, da si kar tam izkopljemo prenočišče. Kot trop voluharjev smo se z lopatami zagnali v velik snežen zamet. Izkopali smo veliko udolbino, in večji del odprtine zazidali s sneženimi kepami. Tako smo imeli prej kot v štirih urah izdelano odlično prenočišče. Ko smo se vsi zavlekli v našo luknjo, je bila temperatura v njej menda že nekoliko nad ničlo. Preden smo zaspali smo se pogreli še s čajem, potico, piškoti, kavo, bonboni, sendviči in ostalim.Zjutraj nas je zbudilo glasno vpitje pred vhodom v bivak. Pomirili smo se, ko smo videli, da so to samo prvi alpinisti, ki so prišli iz doline z namenom, da se povzpnemo na vrh 2558m visokega Grintovca v spomin na vse padle kamniške alpiniste.Tečajniki smo se pod budnim očesom inštruktorjev vzpenjali proti vrhu predvsem po dveh smereh. Po jugovzhodnem grebenu in čez jame. Dan je bil še čudovitejši od noči. Segrevalo nas je sonce pa tudi samo premikanje navzgor človeka (dobesedno) ne pusti hladnega. Na vrhu smo bili vsi zelo srečni, zato smo jedli čokolado in druge dobrote, kar iz nahrbtnikov. Med spustom se nam je pripetila manjša nezgoda, ki je že podrobneje opisana v enem od člankov.Pred spustom v dolino pa smo morali prestati še vaje iz snežne tehnike, ki so nas do konca izčrpale. Ustavljanje s cepinom, izdelava sidrišč, varovanje soplezalca… bomo morali verjetno še kdaj ponoviti.
Komentarji