Piz Popena, 3152 m in Monviso, 3841 m
Vzpon na bližnjega soseda Monte Cristallo nad Cortino d’Ampezzo je bil v spodnjem delu začinjen z zasneženim in strmim ozebnikom, višje je sledilo prijetno poplezavanje v strmi in odprti steni do zagruščene police. Tu je nastala mala orientacijska zanka, kajti zaključni vzpon na vrh je bil mogoč naravnost (težje) ali v levo, kjer sva naletela na sistem kaminov, ki naju je vodil proti JZ grebenu. Najlažji prehod sva na greben končno našla in po lepo razčlenjeni skali stopila na ozek greben do vrha. Sestop sva si olajšala s spusti ob vrvi, z derezami in cepinom pa je šlo hitro po ozebniku. Do izhodišča pod prelazom Passo Tre Crocci sva se spustila po lepi panoramski poti. Verjetno sva bila ena med redkimi obiskovalci gore letos, medtem ko se je na sosednjem hribu Cristallo di Mezzo, kjer je znana ferata, trlo ljudi.
Za vzpon na Monviso sva se odpeljala proti Torinu, poiskala kamp in se naslednji dan s Pian del Re, 2020 m, odpravila v kočo Quintino Sella, 2640 m. Zgodnje vstajanje, vzpon še v noči po zavarovani poti na sedlo Sagnette in pot mimo bivaka Andreotti do prvega snežišča so hitro minili. Sledilo je poplezavanje v razčlenjeni steni, po kaminih, levo in desno, prek snežišč za rumenimi oznakami. V zgornjem delu vzpona je nekoliko težje kot v spodnjem, vendar je skala dobra, oprimki pa konkretni. Na vrhu ni bilo nič od razgleda, zavila naju je megla, saj je gora veliki osamelec v tem koncu in znana, da se v popoldanskem času rada zavije v meglo. V sestopu se je vreme poslabšalo in pri bivaku naju je zajela nevihta s sodro. V bivaku sva našla nekega Francoza, pet Italijanov, ki so pred nama šli proti vrhu, pa nanj sploh niso prišli, so bili že v lažjem svetu nad kočo. Nevihta je hitro minila, a do koče sva bila še malo mokra. Sestop do avta je minil ob spremljavi groma in strele, a na srečo brez posledic. Lep in dolg vzpon daleč od doma.
Komentarji