Spominski večer
V četrtek, 8. septembra 2016 popoldne ob 18. uri smo se alpinistični in reševalski prijatelji skupaj s sorodniki Aleša Holca in Petra Mežnarja zbrali v spominskem parku v Kamniški Bistrici. Bilo je preprosto, pristno, žalostno in veselo, verjetno tako, kot bi si Aleš in Peter tudi želela.
Skozi Aleševo poezijo,
Bil bi rad z oblaki,
rad bi bil obzorje,
blaznel v blatni mlaki,
bil rad neskončen bolj,
kot je neskončno sinje morje.
…
Prišel trenutek ko nemara,
bo mene slastno pokopalo,
čeprav ta misel ni še stara,
bom živel bolj in dlje,
čeprav me bo življenja stalo.
(Aleš Holc Skrita želja)
misli Nejca Zaplotnika
Bela, samotna gaz se z vrha spušča v dolino in izginja v megli.
…
In takrat sem opazil,
da sonce počasi rdeči kulise mojega odra,
občutil sem,
kako me mraz grize v roke in noge,
in spoznal,
da se bo treba vrniti in poiskati nove gazi.
Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel,
kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil s seboj.
(Nejc Zaplotnik Pot)
in prepevanjem ob spremljavi kitare smo vsak zase podoživljali svoje spomine nanju v tem koščku miru in spokojnosti pod kamniškimi gorami.
Noči brez spanja dnevi čakanja,
in zrno upanja,
iskanja drugih načinov,
za isto početje …
srčno imetje.
Čas bo zacelil svet,
čas bo pomlajšal planet,
in ko naju ne bo,
ostalo bo rožnato nebo.
Čas bo ohranil “good look”,
vzel bo v usta ves ta hrup,
in ko naju ne bo,
ostala bo duša … ne telo.
(Dan D Čas)
Zgodbe in prigode, kjer sta Aleš in Peter sodelovala, pa so krožile med prisotnimi ob ognju še dolgo v noč.
Aleš in Peter, še vedno sta z nami.
Komentarji