JANuarja v KAMniških
Letošnja zima se je zame začela v soboto 13. z obnavljanjem zimske tehnike na bivak turi letošnje šole.
Teden se hitro obrne in v soboto 20. sem se z Blažom, Florjanom, Klemnom in Mojco kljub zgodnjem štartu gužval v TeraNovi. Na kakem sidrišču sem imel čast spoznati tudi po 6 še nepoznanih sonarodnjakov – @Simon & Kabilčer: Franci iz Poljanske doline vaju pozdravlja Kakorkoli, strmejši odseki so bili zelo lepo narejeni, na dostopu in v položnejših delih smeri pa se je vdiralo tudi do kolen.
Naslednji dan sva se s Florjanom v okviru spominskega pohoda preko JV grebena podala na Grintovec.
V sredo 24. sva s Klemnom zlagala stihe (Snežinka Barabinka, zakaj si se ujezila in na alpinista plaz sprožila…) na dostopu do Vzhodne v Mali Rinki. Da bi se izognila drenjanju sva si za vstop izbrala kar direktno varianto preko zaledenelega skokca (8m, 85°). To je bil prvi dan otoplitve in smer je bila še vedno dobro narejena. Ponujalo se je obilico možnosti za nameščanje varovanja, od že narejenih sidrišč pa do koriščenja metuljev in lednih vijakov.Višje kot sva šla, bolj vesela sva bila, da nisva zavila v Mrzlo Goro od koder so prihajali zvoki podivjanih vlakov ki so dirkali z reaktivci. Nekje proti koncu zajede, kakšne tri raztežaje pod vrhom se je Klemnu zlomila dereza tako, da sva nadaljevala malce bolj previdno (beri počasi). Sledilo je razgledovanje na vrhu in kontroliran zdrs po zadnjici do vznožja Turskega žleba.
Na vseh zgoraj omenjenih turah je okoli mene gomazelo ljudi in ni bilo občutiti tiste samotne veličine katero ti lahko nudi gora. A, stvarstvo mora biti v ravnovesju in nama je včeraj (31.) s Klemnom med nočnim vzponom po Kramarjevi grapi na Storžič, postreglo s pravljičnim vzdušjem.Nad nama se je razpostiralo brezoblačno nebo, polna luna pa nama je svetila tako močno, da sem čelno svetilko prižgal samo kake trikrat, na skokih, pa še to bolj iz preventive kakor nuje. Prvi skokec je bilo potrebno malo potoolat drugje se pa poleg stopničk najde tudi primeren sneg za konico cepina.Na vrhu naju je pozdravil veter, ki je s seboj pripeljal megličast oblak – tako, da je sledil hiter sestop skozi Peto Žrelo. Obžalujem samo to, da sem imel na sebi pas z opremo, kajti če ga ne bi bilo, bi se lahko prav fletno po zadnjici odpeljal vse do vstopa v smer.
Zdej pa februar…
Komentarji