Dolkova špica

Zimski vzpon na Dolkovo špico iz zahodne strani.

Če se dolgo časa meniš, potem bodisi vse pade v vodo ali pa se izcimi kaj zelo dobrega. Po nekem čudnem naklučju smo se tako Franci, Ivan, Matej in moja malenkost v soju lune in škripanju amortizerjev Matejeve bele makine, nekaj čez šesto zjutraj pripeljali v Vrata. Cilj? Dolkova špica. Na izhodišču nismo bili prepričani, ali bom prišli na vrh, saj smo se malo bali vetra, ki naj bi se okrepil okoli dvanajste ure. Sneg se začne, ko prideš iz gozda, kjer smo tudi nadeli opremo. Od tam dalje pa so bile razmere za hojo več kot odlične in tako smo dokaj hitro dosegli bivak IV, kjer nam je veter prvič malce obrusil brado. Prepričani, da je to to od brezvetrja, smo po kratki malici, odeti v celotno vsebino nahrbtnika krenili proti zahodni steni Dolkove špice. In bolj ko smo grizli v breg, bolj so veter zamenjevale znojne kaplje. In tako vse do vrha, ki smo ga dosegli v naslednji uri in pol v čudovitem vremenu, krasnih razgledih in kakopak… židane volje. Materjala za instagram na vrhu je blo na pretek.Hiter sestop bi, če ne bi z Matejem v spodnjem delu zavila v napačen graben, minil še kakih 15 min hitreje, a smo tistih nekaj deset dodatnik izgubljenih kalorij nadomestili pri Dolfetu 🙂