Alpinistični odsek Kamnik

---

---

Tvoje življenje je tesno povezano z gorami. Kdaj se je začela ta ljubezen?Gore so res temelj, iz katerega so potem zrasle mnoge aktivnosti in mi osmislile življenje. Spoznal sem jih že v rani mladosti. »Krivec« za to je bil oče, ki je vso družino pogosto vodil v hribe, tudi pozimi. Sprva sem le hodil in opazoval. Potem sem začel strastno brati gorniško literaturo in fotografirati. Prehodil sem večino markiranih poti slovenskega visokogorja in se usmeril v brezpotja, začel s plezanjem, turnim smučanjem. Pridružil sem se planinskemu društvu, opravil cel kup tečajev in izpitov, od varovanja narave, prek vodništva do alpinizma. Celih dvajset let sem vodil tudi po 50 dni na leto na najzahtevnejše vrhove Slovenije. Nazadnje sem se pridružil še gorskim reševalcem. Iz slovenskih gora sem se prek tritisočakov premaknil na zahod vse do štiritisočakov Zahodnih Alp. Iz vsega tega so nastajali članki, knjige, spremne besede, urednikovanje, fotografske razstave, predavanja in pogovori po vsej Sloveniji. 

Tik pred spustom v strmino Kumrovega žliha v Peci (2015)

Plezanje v Desni grapi Begunjščice (2015)

V smeri Bučer-Kristan, Mali Oltar, Julijske Alpe (2015)

Na katere vzpone si najbolj ponosen?O tem nisem nikoli razmišljal. Uspešen je vsak vzpon, ki ti zapolni dušo, da veselje do življenja, spoznavanja novih krajev, te obogati, še bolj poveže z naravo, ti poveča zaupanje vase in da občutek, da napreduješ, še posebej pa, da si v pomoč drugim. Meni so najbolj všeč ture, ki jih doživljaš v polni meri, pa je to lahko težavna plezalna smer ali sprehajanje po sredogorskih pašnikih. V mlajših letih sem preplezal tudi smer sedme težavnostne stopnje, zdaj, v mojih letih, seveda nižje težavnosti, a pomembno je, da še vedno aktivno plezam. Eno takšnih tur sem opravil lani, in sicer na najtežje pristopen tritisočak v Dolomitih, Hohe Gaisl/Croda Rossa d’Ampezzo. Kar 17 ur je trajala, od tega je bilo 13 ur plezanja. To so ture po moji meri. Prav tako uživam v zahtevnih zimskih smereh. 

Jutro pred vzponom na Hohe Gaisl, 3146 m, Dolomiti, Italija (2015). Čez to steno poteka vzpon na vrh. 

Spusti po vrvi po vzponu na Dent Blanche, 4356 m, Švica (2015)

Si tudi gorski reševalec, kar je glede na nevarnosti, ki jih reševanje v gorah prinaša, vsekakor zelo plemenito početje. Koliko časa si že aktiven kot gorski reševalec?Vsega skupaj 25 let. V teh letih se je nabralo kar precej izkušenj, med drugim je bilo nekaj tudi silno nevarnih. Tako je bilo 21. decembra 2003 na Grintovcu, ko smo štirje reševalci v 12 urah, od devete zvečer do devete zjutraj, reševali dva alpinista z vrha. Ponoči je zapadlo 40 cm snega, večkrat nas je odnesel plaz, a smo se vedno uspeli izvleči. Od takrat naprej praznujemo svoj novi rojstni dan. Reševalec si zato, da ljudem pomagaš, pri čemer se nikoli ne sprašuješ, zakaj je kdo v težavah. Pomembno je le to, da mu pomagaš. Spominjam se prav vsakega, ki smo ga prinesli v dolino in mu žal nismo mogli pomagati, vendar so nedvomno najlepši tisti občutki, ko smo se vrnili skupaj z rešenimi, ki si jim v očeh bral srečo. Te prijetne občutke je pravzaprav težko opisati. Pred nekaj leti smo pozimi ponoči iskali fanta, za katerega sploh nismo vedeli, kam je šel. V dolini sta vso noč čakala njegova mama in oče, njuna hči se je pred časom smrtno ponesrečila v gorah. Si lahko predstavljate, kako jima je bilo to noč pri srcu? Našli smo ga ob pol dveh ponoči, vsega polomljenega po dvakratnem padcu. Ob štirih sem z zdravnikom prišel do njega, saj sem bil prej na drugem hribu. V dolino smo ga pripeljali ob sedmih zjutraj, pri čemer se je poškodoval še naš reševalec. Dva meseca je bil fant v bolnici, a se je le izvlekel. Na takih reševanjih res čutiš, da si pomagal sočloveku.  Reševanje ponesrečenega fanta v Kamniški Beli (2012) 

Kako ste organizirani oziroma kdaj moraš biti v pripravljenosti, če dobiš poziv za reševanje?V Sloveniji je 17 postaj oziroma društev, saj delujemo teritorialno. Sam sem član kamniškega GRS društva in pokrivamo Grintovce. Običajno nimamo dežurstev, čeprav smo jih včasih tudi imeli. Sklic je prek pagerja in pametnega telefona, kjer klikneš 1, če se odzoveš in 0, če ne moreš. Potem je seveda treba priti v najkrajšem času na postajo. Jaz sem zelo blizu, zato sem tam običajno v desetih minutah ali celo prej. Večinoma gre prva ekipa z najnujnejšo opremo takoj na teren, za njo pa drugi s kompletno opremo, ki jo določi vodja reševanja. Na terenu uporabljamo radijske postaje, da poteka vse bolj tekoče. Zadnja leta veliko uporabljamo tudi sledenje GPS, kar nam je že večkrat olajšalo iskanje in skrajšalo čas reševanja. Na reševanjih si samostojen in odgovoren zase, obvladati moraš zahteven gorski teren, poznati vse vrste tehnik, moraš biti v dobri telesni pripravljenosti, za kar poskrbi vsak sam.  Prevoz ponesrečenca z zlomljeno nogo, Dolski graben (2013) 

Približno na koliko reševanjih sodeluješ na leto?Naše društvo ima od 25 do približno 35 intervencij na leto, od tega se jih sam udeležim 10 do 15. Največ reševanj imamo na Veliki planini, kar polovico. Tja se največkrat zapelje kar ekipa z avtom in vse izvede sama. Kakšna leta so bolj mirna, kakšna pa bolj intenzivna. Takšno je bilo leto 2012, ko smo se skoraj vso zimo klatili po hribih, in to vedno ponoči. Zgodilo se je tudi, da smo imeli tri četrtke zapovrstjo, ko imamo sestanke, tri intervencije, ki so trajale vso noč. Vendar reševanja niso vse aktivnosti, ki jih opravljamo reševalci. Vsako leto imamo cel sklop vaj, od kopnih, zimskih, helikopterskih, z GPS, prvo pomoč, na tri leta imamo tudi licenčne izpite. Veliko dežuramo na raznih prireditvah, na primer tekmah v gorskem teku, z gorskimi kolesi, raznih pohodih,…, predstavljamo dejavnost po šolah, izdajamo zbornike in še in še je dejavnosti. Sam imam najraje publicistično dejavnost. Več let sem bil piarovec Gorske reševalne zveze Slovenije, najbolj pa me je okupirala vloga glavnega urednika knjige Reševanje v gorah leta 2012 ob stoletnici zveze. To je bil res zahteven projekt, ki je trajal kar štiri leta. Končni rezultat je odlična knjiga. Vaja štafetnega spusta, Kamniška Bistrica (junij 2016)

Sedaj pa se posvetiva še drugim tvojim aktivnostim, ki so povezane s planinstvom. Si avtor številnih vodnikov po slovenskih gorah, dveh leposlovnih knjig s planinsko tematiko, že od leta 2001 pa tudi urednik Planinskega vestnika. Kje poleg vseh obveznosti najdeš čas še za pisanje in urednikovanje?Čas je res velika težava, saj prostega časa pri vseh teh aktivnostih res ne ostane veliko. Problem rešujem v glavnem s prioritetami, ki si jih sproti določam. Če lahko planiraš pisanje članka na en dan, je s knjigo to bistveno drugače, saj gre na dolgi rok, kjer en dan ne pomeni ničesar. Največ časa mi vzame urednikovanje revije, kjer ravno zdaj, julija, praznujem 15-letnico. V tem času sem s pomočjo kolegov v uredniškem odboru uredil kar 174 številk, od tega šest dvojnih ter okoli petnajst malih vodnikov. Pri reviji, ki izhaja vsak mesec, je res napeto, saj imamo rokovnik določen na dan. Če se ga ne držimo, zamudimo tisk, kjer imajo za nas rezerviran termin in vse se zamakne nekam v prihodnost. Mi smo pa vsi v svojih službah in težko lovimo postavljene roke! Na koncu običajno ostaneva s tehničnim urednikom sama. Včasih je zato res težko, tudi kak lep dan zato ostanem doma, kar je za hribovca res težko. Eno leto je hitro mimo in imaš občutek, da nisi ničesar pametnega naredil. Vendar, če pogledam nazaj, se nekaj le najde: osem gorniških vodnikov, dve leposlovni knjigi, učbenik, zbrana dela, precej spremnih besed h knjigam, več uredništev knjig, osem fotografskih razstav, od katerih je bila ena o Kamniku, več desetin predavanj in pogovorov po vsej Sloveniji, nekaj sto vodenih tur, prav tako reševanj, … Pravzaprav je kaj videti. Ni pa vse moje delo povezano z gorami, saj pišem tudi prispevke za Kamniški zbornik, vodim pogovore z znanimi Kamničani, v naši Kamniški knjižnici pa vodim tudi pogovore o knjigah.

Na enem od mnogih predavanj, knjižnica Ljubljana Šiška (2014)

Knjižnica Domžale (2014). Pogovor je vodila Cveta Zalokar Oražem.

Seveda pogovora ne morem zaključiti, ne da bi vsaj na kratko povprašala še o fotografiranju. Kako dolgo je že fotoaparat tvoj stalni spremljevalec v gorah? Kdaj po tvojih izkušnjah nastanejo najlepše fotografije gora?S fotografijo se ukvarjam že dolgo, več kot 30 let. Več let sem sam razvijal črno-bele slike, kasneje veliko uporabljal diapozitive, zdaj seveda digitalno fotografijo. V gorah je fotoaparat moj stalni spremljevalec že od nekdaj. Zanimivo je, da po mojih izkušnjah najlepše fotografije ne nastanejo vedno ob lepem vremenu, razen seveda lepih večerov in juter, kjer je svetloba še močno kontrastna. Najraje imam dinamično nebo, kjer se dogajajo kakšni vremenski preobrati, oblaki, meglice, lepe so tudi panorame s poudarjeno globino, pa kakšni pestri motivi z zavito kompozicijo … Všeč so mi tudi atraktivne akcijske fotografije, kjer si plastično predstavljaš, v kakšnih pogojih je bil avtor ob fotografiranju. Ker tja ne more prav vsak … Vsekakor se splača malce pobrskati po literaturi, če se želiš temu bolj posvetiti. Sam nisem nikoli hodil v gore fotografirat, pač sem hodil in vmes slikal. Več mojih kolegov in znancev pa dela obratno, zato tudi rezultati ne izostanejo. To je tako, kot s plezanjem, če se mu posvetiš, si vse boljši.


Igre senc in sonca na Ledinskem vrhu (nagrajena fotografija natečaja Nedela).

Kanin s Krnčice. Po bivaku na vrhu grebena.

Planinci na Mojstrovki.

Ker se je že začelo poletje, ko se pogosteje odločimo za izlet v hribe tudi tisti z manj izkušnjami, morda ni odveč, da nam poveš, na kaj je v poletnih mesecih treba biti ob obisku gora še posebej pozoren.Najprej na telesno pripravljenost, posebej, če gremo v visokogorje, kjer premagujemo večje višinske razlike, tja nad 1000 metrov in več. Imejmo s seboj dovolj tekočine, hrana je manj pomembna. Zaščitimo se s sončno kremo s faktorjem nad 20, bodimo pozorni na rok trajanja kreme, saj nam tudi faktor 50 ne bo pomagal, če je krema stara. Zaščitimo si oči s kakovostnimi zaščitnimi očali, pri čemer se ne splača preveč varčevati. Zaščitimo si še vrat in glavo. Sam sem tudi pristaš dolgih hlač namesto kratkih. Tudi v vročini imejmo s sabo rezervno oblačilo. Če nas namreč ujame nevihta s hladno fronto, bomo še kako potrebovali kapo, rokavice in vetrovko. Če nas med turo kje tišči v čevljih, si takoj na to mesto dajmo obliž, saj nastaja žulj. Po turi takoj sezujemo gojzerje, da se noge spočijejo. Uporabljajmo pohodne palice. Letos je v visokogorju še veliko snega, posebej na severnih straneh, zato je za take ture nujna uporaba vsaj cepina, če ne tudi derez. Spremljajmo vreme. In v hribih smo tiho, saj gorsko naravo spoštujemo, mi smo tam gosti in se ji prilagajamo, ne ona nam. Pa srečno! Prečenje grebena Goličica-Kanceljni, Julijske Alpe (2013)

---

---

ZADNJE OBJAVLJENO

---

---

KORISTNE POVEZAVE

---

---