Dva dni v Karnijskih Alpah
Prvi dan sva z Ireno prečila Monte Sernio, 2187 m. Vožnja skozi Kanalsko dolino do osamljene doline Aupa. Potem dolg in vroč vzpon mimo Rif. Creta Grauzaria in še naprej do sedla Foran de la Gjaline, 1560 m, kjer se je pokazal najin cilj v vsej lepoti. Potem kratek sestop in prečenje do melišč pod steno ter naporen vzpon po brezpotju (šodru) do SZ grebena. Sledil je višek ture! 250 metrov užitkarskega poplezavanja (I, II) v čvrsti skali vse do vrha! Sestop po vzhodni strani vodi po res grdem in razbitem svetu. Vode na turi veliko, razgledov tudi, družba odlična, kaj bi še hotela!Naslednji dan se nas je odpravilo pet, poleg naju še Katja, Darja in Nejc. Zbasali smo se v en avto in oddrveli proti Mokrinam. Naš cilj: Rosskofel, imenovan tudi Konjski špik ali Monte Cavallo, 2252 m. Vožnja do tja je bila po Nejčevi zaslugi brezhibna in že smo se znašli v čudovitem svetu na planini Winkel. Šli smo še naprej mimo piskajočih svizcev do markacij za pot F. Schiavi. Mrakobna severna stena Rosskofla je grozila … Dva Italijana sta sestopila in nas odvračala, pa se nismo dali. Začetek je bil res siten, saj smo v poletnih gojzerjih prečili trdo snežišče. Sledilo je 150 metrov poplezavanja (II-III) po zlizani grapi, potem pa smo se znašli v lahkem svetu po katerem smo obkrožili goro in stopili na prostran vrh. Ko se je megla razkadila, smo se razgledali na okoliške vrhove, imenovali smo jih »kofle«: Gartnerkofel, Trogkofel, Reißkofel … Odkrili so se še: Schinauz, Zuc dal Boor, Creta Grauzaria, Monte Sernio … Zanimiv je bil tudi zahteven sestop po vzhodnem grebenu, ki se je dolgo vlekel, ampak je bil neizmerno razgiban. Seveda smo se za nazaj ustavili, tokrat pri Jožici in obujali spomine, delali nove plane …Haubi
Komentarji