Hribi, pot, štrik, vrh

Hribi.
Hribi, pot.
Hribi, pot, vrh.
Hribi, pot, štrik, vrh.
Nekako v tem zaporedju gre ustaljena gorniška pot tistih, ki se odločijo posvetiti del svojega časa in s tem tudi življenja kupom navidezno brezkoristnega kamenja. Navidezno brezkoristnega zgolj za tiste, ki življenje dojemajo bolj materialistično. Za tiste, ki v kamenju vidijo nekaj več, pa se odpre cel kup doživetij in prigod. Takšnih in drugačnih.

Intro.

Smo skupina tečajnikov, sedaj del alpinističnega plemena, če
hočete, ki se je v določenem trenutku odločila, da bo doživetja skal, sten in
ledu preizkusila na lastni koži. In smo se vpisali v Alpinistično šolo AO
Kamnik leto 2019/2020.

Uvodni sestanek se je zgodil konec marca 2019. Tisti, ki jih
je vabilo v šolo pritegnilo, smo dotičnega dne bolj počasi kapljali na PD
Kamnik. Ob dogovorjeni uri nas je bilo cca 8-10. O super, je bila moja prva
misel, upoštevaje govorice o nekakšnih uvodno izločitvenih turah, če je preveč
interesentov. A je ta »o super«, kmalu prešel v »o jeba«, saj je folk kar
kapljal in kapljal do številke cca. 25. Tole pa ne bo dobro, se mi je motalo po
glavi. Na koncu mize je lakonično sedel vodja šole Ambrož Bajde, zvani Ambro.
Malce odsotno, verjetno z mislijo na to, kaj ga čaka s to falango zelencev, ki
ne ve, v kaj se spušča, in vedenjem, da si je spet nakopal kup dela na glavo.

In se je začelo: »Preveč vas je. Ene 10 preveč. Uvodna tura
bo. Čez 10 dni. Zdej pa mal povejte, zakaj ste tuki in kolk ste kaj plezal.«

In je folk počasi začel z miselno telovadbo, kako se
prikazati kar v najlepši luči, da bo že pred uvodno turo v vsaj mičkeni
prednosti. »Rad hodim v hribe, pa bi še plezu.« »Jaz isto.« »Jaz tudi rad hodim,
pa to bi bil moj način življenja.« »Meni je pa všeč v hribih.« »Jaz pa frikam
na ŠPO.« »Jaz pa rad hodim v hribe, pa kdaj tud mal poplezam.« »Jaz sem pa rad
v hribih in parkrat sem bil drugi v navezi.«

Ambro: »Šuc teb ni treba govort, ti si lansk let izvisu, pa
si že notr, k si cel let plezu.«

In tako naprej do mene: «Jaz pa hodim po hribih, prej sem pa
neki gorski tek laufal, pa na dveh tečajih varne hoje v zimskih gorah od GRS
Kamnik sem bil, in bi se rad naučil nekaj več.«

In je Ambro lepo razložil osnove alpinizma in hkrati
postavil kos zainteresiranega folka na realna tla: »Torej, alpinizem ni hoja v
hribe, hoja v hribe je način, da prideš pod steno, kjer plezaš, alpinizem ni
način življenja, alpinizem šele postane način življenja, sčasoma, mogoče.
Alpinizem je v bistvu plezanje v hribih. Alpinizem je, da daš soplezalcu
življenje na štrik, ker mu zaupaš. To je pomembno.«

Globine besed, se ob izrečenem niti ne zaveš, to te doleti
kasneje, ko ugotoviš, da Reverso dela na principu trenja in če tisti, ki
varuje, ne pazi, se znajdeš pri njemu, ali pa kasneje kakšnih 300 metrov in več
nižje. »Kdor je športno plezal, ima prednost, to ne pomeni, da ste ostali na
slabšem, ampak da ti približno vedo, kako stvari stojijo. No, se vidmo čez 10
dni pred Kulturnim domom.« In to je bilo to. Ajoj, jeba bo tole, že vidim,
jeba. Tole je drugače kot karkoli do sedaj.

Uvodna tura.

Razdelimo se po avtomobilih. Cilj je Ferata Bruno
Biondi v Dolini reke Glinščice. Na kavi
nam Ambro pojasni, kako in kaj. Tura bo dvodelna – najprej pohod na en hribec,
potem pa po ferati. Idiot valjda na parkirišču vzame vse s seboj v ruzak in se
fajn obleče. Ta idiot sem seveda jaz. Dol je izi, pri prehodu v breg pa obe
Maji skupaj z Matejem Mučičem- Mučičem, drugim sovoditeljem šole, stopijo na
gas. Mogoče je bil Ambro, ne vem več točno. Ornk. Radomljani se zaženejo za
njimi, sledi jim še par modelov. »Matej počasi, počasi, da nauš prehitr gauznil,«
si govorim, medtem ko preklinjam ruzak in majico z dolgimi rokavi in jopico s
kapuco. Kolona se razpotegne, nekak ujamem svoj ritem in trajbam navzgor. Ko
mečem jopico iz sebe in tlačim v ruzak, izgubim priključek, zašibam po potki,
nekako zatopljen v svoje misli.

»Ej, kam greš!«, slišim, … ja pizda no, a sem že na uvodni
turi zalutu, si mislim, in direkt v neugoden teren na pravo pot. Nekako le
ujamem priključek. Na vrhu se zberemo in po kratki pavzi Mučič zapelje trop
ovac, pardon interesentov, do ferate. Seveda ni bil navaden sestop, dirja se
kot na klasičnemu trail teku. Pred ferato Ambro povzame: «Pozihrite se, ker
zadnjič ste na samovarovalnih kompletih, ne držte se zajl, plezite, midva z
Mučičem bova gledala, kaj delate in kako plezate.« In smo šli. Maji sta zviznili naprej, ostali lepo
za njima. Vmes smo seveda vsi malce pogledovali, kje sta šefa, da se ja
izkažemo. Na polovici se je že kazalo, da so eni bolj doma v skali kot drugi,
na koncu smo vsi pregurali do konca. OK, če ne bom not, je bilo pa vsaj luštno,
sem si mislil. Ob analizi na hidraciji, najprej vprašanje, ali si je kdo
premislil in ene par jih pove, da oni to nebi. Nekaj jih je do istega sklepa
prišlo kasneje. Maila, da sem sprejet, sem se iskreno razveselil.

Na prvem predavanju smo se nasmihali drug drugemu v smislu,
a teb je tud ratal, super, ane.

Prva skupna športno plezalna tura je bil Črni kal. Top plezališče,
kjer smo hitro videli, kdo kam paše in zakaj imajo tisti, ki so športno plezali
prednost.

Potem je sledilo daljše obdobje slabega vremena, našpičeni smo
poslušali predavanja in trenirali na umetni steni v Kulturnem domu. Teorijo
vpijali v učilnici, kjer osnovni manevri zgledajo dosti lažje, kot potem na umetni
steni in Perovem J.
Po odpovedi dvodnevnega športno plezalne ture, smo slednje nadomestili z dvema
enodnevnima frikarijama v Kotečniku in Čreti.

Kotečnik in Čreta

Kotečnik- 1.6.2019 – eno bolj znanih plezališč. Sektorjev je
kar nekaj in izbrali smo tistega, ki je bil še neobljuden z ostalimi plezalnimi
navdušenci. Prva ugotovitev je bila, da je zadevo mestoma rahlo mokra. Po
pregledu ocen težavnosti se porazdelimo in začnemo plezati. Prej nam Ambro poda
napotke in ves čas budno spremlja, kaj počnemo in kako se napenjamo v smereh. Vmes
išče purajkle, in nam postavlja komplete v težjih smereh. Kaj bo s temi
purajkli nobenemu ni jasno, omenja pa eno ograjo. J Boljši navalijo na težje
ocenjene 5, medtem ko si z Gorazdom ogledujeva eno lepo zajedo, ki je sicer po
levi malce mokra. Navežem se kot prvi, pregledava varovanje in se zapodim v
skalo. Po cca 4 metrih pridem pod previs, kjer namesto grifa zatipam lužico in
mokro zemljo. Držim se kot pes, in tipam naprej, a nič ne zatipam, razen vode
in mokre zemlje. V naslednjem trenutku odletim in blejam: »Gorazd, ne bo šlo,
vse je mokro.« Poskusi še Benkovič in pri previsu ugotovi isto. Premaknemo se
na bolj suhe, a težje smeri, ki jih pred nami plezajo Športno plezalci PD
Kamnik pod budnim očesom Žige. Z Gorazdom družno ugotoviva, naj gre Benkovič
prvi, saj že dalj časa pleza in je kot pomoč skupaj z Zarnikom občasno
pridružen šoli. Vsem trem se odpre in eno za drugo plezamo smeri 5 različnih
težavnosti. Po vsaki smeri v meni raste navdušenje, saj mi plezarija steče.
Vmes gledamo kolege, eno za drugo napadajo 6, in gib za gibom študirajo težje
detajle. Več ali manj se pogovor vrti v smislu: »Pa kako je to splezu, no!«
Uspe mi splezati krajšo poko z neugodnim vstopom, kar je bil moj vrhunec dneva.
Sledi premik na drug sektor, kjer v suhi skali Radomljani drajsajo težje smeri.
Iščemo vedno težje smeri in uživamo, ko nam uspevajo detajli, ki so se še pred
časom zdeli nedosegljivi. Roke vedno bolj pečejo, postanki se podaljšajo in
počasi zmanjkuje energije. Zaključimo.

Skupna analiza je sledila na kmetiji pod plezališčem.
Najprej krajša hidracija alpinističnega tipa, potem pa sklepna misel Ambrota,
ki nam z izbranimi besedami pojasni, da smo se na plezališču obnašali kot
goveda in da nam teh osnov obnašanja ne bo več razlagal, še manj pa nas trikrat
opozarjal. Vsi si vzamemo slišano k srcu in že naslednji dan ni šel v Čreti po
hribu niti en kamen, je pa šel od druge skupine en plišast pujs. Kdo je prbil,
da je odpujsal domov, ne vem, sumim pa, da je bil iz naše skupine. Analiza se
je zavlekla do 21.00, ko smo počasi odpeljali domov z mislijo, da nas jutri
čaka še en dan, in sicer Čreta.

Čreta -2.6.2019-, upoštevajoč geografsko raznolikost udeležencev,
smo se dogovorili za snidenje pri Jagru v Vranskem. Šuca ni bilo, razlog bo
pojasnjen v nadaljevanju. Čreta je prav tako znano plezališče, razdeljeno na
več sektorjev. V sektorju Domačica, kjer smo gostovali, je lepo število smeri,
žal je večji del prekleto zahtevnih. Preostale smeri so v ocenah od 5 navzgor
do 6a in 6a+, in so nudile odlične pogoje za tečajniško plezarijo. Z Gorazdom
sva si izbrala luštno zajedo, ki sta jo pred nama plezala plezalca sosednje
skupine. Zanimivost smeri je buhtelj pod vrhom, kjer ob njem raste ornk drevo.
Drevo te zavede nekako v desno, čeprav se v bistvu pleza v levo. Začuda mi
buhtelj ni predstavljal večjega problema, čeprav sem potem slišal kar nekaj
razgovorov na temo, kako se pride tam čez. Očitno je tudi slepa kura končno le
kavsnila zrno J.
Desno od zajede se nahaja še večja zajeda, ki sva naslednjo splezala. Smer je
razgibana, saj se jo fino pleza s trenjem. Podala sva se še v dve lažji smeri,
ocenjeni z 4 oziroma nekaj takšnega, pri čemer ima ena dokaj neugoden vstop. Po
vstopu se mi je zdelo plezanje do vrha kot kakšen sprehod. Oprimki so se
ponujali same od sebe in smer je bila relaksacijske narave. Med pauzo mi ni dala
miru skrajna smer, ki teče po nekakšnem robu, začetek deluje malce previsno,
vendar je razgiban in omogoča fino plezanje. Dvakrat sem šel gledat, a bi ali
ne bi šel vanjo. Plezanje smeri mi je bil en sam velik užitek, saj je speljana
tako, da se oprimki in stopi ponujajo kar sami. Po splezani smeri sem imel tako
dober filing, da sem se odločil, da bom počasi zaključil. Škoda bi bilo
pokvariti ta fin občutek v glavi. S par tečajniki smo z Ambrotom ponovili še
proceduro spuščanja (abzajl).

Potem sta malce poplezala šefa. In bilo je kaj videti.
Lahkotnost plezanja smeri, kjer tečajniki cepamo kot muhe, se napenjamo in
navijamo mišice, je na drugi ravni. Ko sem blejal, kako jim rata, sta se malce
nasmihala. So pa Radomljani, Luka, Jure in ostali pokazali, da se da. Ne sicer
v prvo in brez pauze, ampak se da. In to nas žene naprej. Maja in Maja sta
imeli svojo žurko, in sicer v eni lepi previsni smeri ocenjeni z 5c, kjer so
fine šalce za prijemat in je več ali manj treba plezati na moč. Obe sta toliko
časa trmarili, da sta prišli do vrha. Vsaka čast! Splezal jo je tudi Luka in če
se ne motim še Anže. Verjetno pa tudi kdo drug od naših. Smer sem poskusil in
po super začetku, mi je pri prepredzadnjem kompletu zmanjkalo moči. Po navodilih
Maje mi je uspelo vpeti vrv v predzadnji komplet, potem pa enostavno ni šlo
naprej. Po še enem kvačkanju z rokami sem obupal in se spustil, saj sem bil
zadovoljen že z višino, do katere mi je uspelo priti. Ob izpenjanju kompletov
sta šefa zopet pokazala, kam se pride s treningom. Preden se je za hipec ulilo
in smo že pospravljali, je prispel Šuc. Vmes je sicer prišel in tudi odšel.
Zadeva je samo na prvi pogled čudna, vendar je povsem logična. Gre nekako
takole: Prejšnja večerna analiza se je zavlekla, in proti domu se je odpeljal z
drugim avtom, kot je prišel. V tem prvem avtu je bila jakna s ključi. Ker je
imel naprej dogovorjen piknik za Karlov (2) rojstni dan, je vzel nadomestni
avto in po pikniku, upoštevaje pravila cestnega prometa, raje prespal na
izbrani cesti, kjer ga je zbudil kmet s traktorjem,
ki očitno ne ve, da se v nedeljo ne dela. Ker je lastnik potreboval nadomestni
avto, je prišel do Črete, vzel ključ svojega avta, peljal nadomestni avto
lastniku, ki ga je peljal do njegovega avta, s katerim je prišel nazaj v Čreto.
Logično in razumljivo. V Šucevem svetu seveda J.
Analiza je bila v Pizzeriji Aida, ali nekaj takšnega. Več ali manj smo obirali pizze,
slovenščino menija, temperaturo piva, ipd.