Ko Dolomiti enkrat niso dovolj…
Štirje mlajši pripravniki smo se vrnili v Dolomite in tokrat po prvi noči, prespani na parkirišču, dobili prosto mesto v kampu ob jezeru Misurina.
Po uspešnem premiku s parkirišča v kamp, smo se namenili v Monte Popena Basso. Malo smo bili že pozni, a ker dostopa ni bilo veliko, se nam to ni zdelo, da bi lahko bil problem. Izkazalo se je, da sta smeri Diedro Mazzorana in Mazzorana Adler zelo plezani in da je smotrno dan začeti bolj zgodaj, a se je vseeno splačalo počakati. Plezanje s pogledom na jezero in gorsko skupino Cadini, na vrhu pa za nagrado še pogled na Tre Cime.
Naslednji dan je bil zame kolesarski dan, ki sem ga izkoristila v Cortini v bike park-u, fantje pa so imeli dan za sebe. Želje so bile velike, ocena na papirju primerna, a grifov v plati premalo. Se še učimo, da ocena včasih ne pove čisto prave težavnosti smeri. Odločili so se, da jih smer počaka do naslednjič. Alternativa temu dnevu je bila izposoja pedolina in tako rekreacija po jezeru Misurina.
Podaljšani vikend smo zaključili s skupno turo na Malo Cino, ki nas je vse navdušila. Res lepa smer, primerne težavnosti v kompaktni skali, sončno in prijetno toplo, v celi smeri pa smo se srečali le še z eno navezo. Ena sama uživancija! Po 10ih abzajlih smo turo zaključili na zasluženem pivu.
Pred odhodom sva želela z Urošm splezati še smer Adler. A je ena naveza tisti dan imela v smeri učne urice gibanja naveze, uporabe varoval in izdelovanja sidrišč, žal pa je prihajalo tudi poslabšanje vremena, tako da sva obrnila. Pred dežjem je bilo še ravno dovolj časa za en krog s kolesom do Tre Cime di Lavaredo. Počasno vzpenjanje, konkreten klanec, a toliko večje zadovoljstvo na vrhu.
In tudi tokrat ni bilo dovolj. Na spisku željenih smeri jih je še ogromno.
Dolomiti, se še vidimo!
P.s. kombinacija plezanja in kolesa se je izkazala za vrhunsko.
Komentarji