Miškina grapa

Sama želja po malo drugačni smeri se je začela že en teden prej, ko sva
z bratom prvič plezala v Zobu smer Raz želja. Že v pristopu do smeri
sva ugotovila, kako zelo so nama malo poznane gamsje stečine pod
vzhodno steno Kalške gore.

Danes, teden dni kasneje, sva se z Urško že navsezgodaj srečala pri zajtrku, kjer me je že polna energije čakala, da se spravimo splezat. Ker še nismo imeli nobenega plana kam bi šli, sem ji hitro dal opise, da si zbere smer, medtem ko sem šel jaz v ’’podmornico’’ budit najina alpinista Franca in Ladota. Kaj kmalu sem se vrnil k Urški, ji povedal da bolj slabo kaže z budnico, saj me je Franc kar malo prestrelil s pogledom češ, da je še prekmalu za vstat. Ona pa me je samo žalostno pogledala ter pokazala opis smeri za Miškino grapo. Na hitro sem ugotovil, da je to ravno v tistem koncu, kjer sem bil teden dni nazaj, z oceno smeri nekje IV +, kar je za naju, pripravnika ravno prav. Na presenečenje obeh, mene in Urške, se za mano po stopnicah pojavi Lado, nekaj minut kasneje pa še Franc. Ob kompletni postavi sva hitro pokazala kam bi rada šla oziroma Francu sva kar povedala, da gremo ’’njegovo’’ grapo, ker je še ni plezal. Na hitro smo se pripravili in mini odprava se je pričela s spustom pod Kokrsko sedlo, nato pa pod steno Kalške gore v gamsje stečine. Le tu smo morali premagati kar nekaj borovcev ob tem še splašiti gamsa, da smo prišli na naše izhodišče. Ne vem kako, pa vendar, kar naenkrat je Lado določil, postavo navez. Urška je plezala z njim, jaz pa sem bil določen Francu. Kot prva sva se v steno podala Lado in jaz ter kaj kmalu začela bombardirati najina soplezalca. Žal drugače ni šlo, vsaj pri meni ne, ker je bilo vse naloženo in šodrasto. Tako je šlo kar nekaj izmenljivih raztežajev, da na koncu nihče ni bil prikrajšan za kakšen kamen.Nekje na sredi smeri pa so se začele pojavljati tisti ta najlepši cukrčki stene. Prvo so bile plate, kjer sem gledal, kako bom prišel čez, ne da bi zasul Urško s kamenjem. Hitro so se oglasili, da bo smola na rokah, nabrana v rušju, zelo prav prišla namesto oprimka. Saj bi se morala roka kar sama od sebe popati na skalo. Kaj kmalu pa smo prišli do zatrepa (klinasti zaključek del gorske doline), drugega lepšega dela, kjer smo ugotovili, da po skici prihaja najtežji del ocenjen s V in V+. Tu smo pri vseh, razen pri Urški, hitro menjali naše podplate s plezalkami ter se pripravili na naskok. Kot prvi je šel naprej Lado, takoj za njim pa še Franc. Da smo prav, nas je na najtežjem delu, opomnila stara že malce preperela zagozda, ki nam je nakazala prehod na poličko in naprej pod previs, kjer smo si uredili novo varovališče. A glej ga zlomka, kolikor ’’lahko’’ smo zlezli do previsa, toliko težje je bilo videti nadaljevanje. K sreči so bili na desni trije stari klini (prvi naj bi bil obročkar, s tem, da je bil obroček iz žice, ki je bila dvakrat zavita – ko vpneš se počutiš kar malo (ne)-varnega!), ki so na začetku nakazovali kam je treba plezat, potem pa smo si morali pomagati kar sami. V ta problem, da ne bi bilo fovšije kdo se je bolj matral, se je kot prvi zagrizel Franc, k’sem ga obtežil z vso kramo kar sem jo premogel, da je bil pripravljen na drugo rundo boja. Na prvi pogled je Franc izgledal kot da bi šel na fronto, ves obtežen. Franc se je hočeš, nočeš moral prebijati po previsni steni ter nato naprej v lažji svet, kmalu za njim mu je sledil Lado, potem še Urška. Kot zadnji sem jaz čistil steno železja ter hitro ugotovil, da ni bil problem v previsu, temveč samo v izredno mikavnih roglih, ki so bili samo za gledat in ne za prijet. Torej vse kar je bilo lepo za videt od tega si moral čim dlje, če nisi hotel letet po zraku. Tako je bilo vsaj dvajset metrov, kjer se je svet spremenil v lepšo plezarijo. Tik pod vrhom so nas ponovno pričakali borovci, s to razliko, da si v travi tu pa tam našel šope planik, ki so nas pozdravljale v vročem sončnem vremenu. Ob taki nagradi smo na vrhu Male Kalške gore utrujeni ter žejni popadali v travo vsi zadovoljni zavedajoč se, da pripravniki nimajo ustreznega merila pri izbiri smeri. Smer: Mišina grapa: kompeksna ocena: IV+III-IV (natežji del: V,V+) Navezi: Lado Kladnik in Urška Grilc Franc Miš in Uroš Resnik Spisal: Uroš Resnik