Monte Rosa
Že Januarja smo se z Krištofom, Špelo in Klemnom G. dogovorili za podaljšan vikend na območju Monte Rose. Kočo smo rezervirali in v upanju na dobro vreme je bil četrtek 14 marec hitro tu. Po službi se dobimo in odpeljemo proti Italiji. V okolici Milana smo prespali v apartmaju in v petek zgodaj dopoldne krenili proti smučišču v vasi Gressoney. Od tu se do zgornje postaje Indren na višini 3275m odpelejmo s sistemom treh nihalk.
Po prihodu na zgornjo postajo smo se zelo otovorjeni v približno dveh urah počasne hoje povzpeli do našega prenočišča, koče Gnifetti na višini 3647m. Tu smo ugotovili, da nas je višina precej zdelala, saj so bile manjši izziv že stopnice v sobo. Hitro se najavimo v koči in potem trije odločimo še za vzpon do najbližjega štiritisočaka Piramide Vincent z višino 4215m. Kmalu po odhodu nas je “objel” oblak in tudi smučanje nazaj do koče je minilo ob počasnem smučanju v megli. Slabo vreme nas ni preveč razjezilo, ker smo vedeli, da bo sobota brez oblačka, le vetra naj bi bilo nekaj.
No že ponoči in dopoldne je veter tako močno pihal, da smo jutranje poležavanje podaljšali do desete ure. Ker pa veter ni prav veliko ponehal se vseeno odločimo, da poizkusimo z našim glavni ciljem. Vsi smo se počutili veliko bolje kot prejšnji večer zato smo hitro pripravljeni in že smo krenili proti sedlu Lys. Do sedla na višini približno 4250m smo porabili kake tri ure in tu smo zaradi močnega vetra in zelo nizkih temperatur naš vzpon zaključili. Prezeble okončine so kljub sončnemu vremenu zmagale in zato se pripravimo na spust in odsmučamo nazaj proti koči. Smučarija ni bila slaba, nakaj zavojev smo celo naredili v pršiču. Po povratku v kočo je sledila malica in kak kratek “power nap”.
Večere smo preživeli v jedilnici ob zelo dobri hrani in v družbi še kakih trideset somišljenakov. Kar hitro je bila nedelja dopoldne, za katereo je bila napoved do približno poldneva še kar vredu. Odločili smo se, da hitro po zajtrku krenemo do sekundarnega štiritisočaka Balmenhorn, ki je bližnji sosed Piramide Vincent. Vzpon smo začeli v relativno lepem vremenu, tudi veter je bil precej šibkejši. Ob prihodu na sedlo med Balmenhornom in Piramide Vincent pa se je nebo zaprlo in začelo je snežiti. Ker smo imeli do doline slabih tri tisoč višinskih metrov smuke se odločimo, da na vrh ne gremo in odsmučamo v dolino. Smuka do koče je bila OK, od koče do smučišča pa je bila skoraj povsod prisotna skorja, ki je smuko z težkimi nahrbtniki precej otežila. Malo pred prihodom na smučišče smo ujeli še precej strm žleb, kjer pa so bile kljub kupom prejšnjih smučarjev, precej dobre razmere. Po smučišču se hitro spustimo do avta in na zasluženo kosilo.
Kljub temu, da glavnine planiranih tur nismo opravili smo se imeli odlično in brez slabe volje sklenili vikend v gneči na avtocesti proti Kamniku, kamor smo prišli v poznih večernih urah.
ja kok ste pa lušni :) bravo!
Maja 25. marca 2024