»Projekt« Zeleniške špice
Že nekaj časa govoriva in prebirava literaturo o Zeleniških špicah. Opevane so kot »ena najlepših grebenskih tur v Grintovcih, pa tudi v vseh slovenskih gorah«. Tako je spet, po še enem izmed rednih četrtkovih sestankov, ko sva se srečala z Mojco, beseda nanesla na temo Zeleniških špic, vendar z razliko, da je tokrat šlo zares. Tudi Saša se je odločila za soudeležbo, ter naknadno še Uroš in Sandi. Družba za dobro voljo je bila na mestu in naslednji dan smo se že na vse zgodaj peljali proti Jermanci. Jutro je bilo sveže, pogled okrog nas jasen in narava nam je že nakazovala, da odhaja k počitku.Ko smo prispeli do Repovega kota, so se nam vrhovi Zeleniških špic razprostirali po vsej dolžini in počutili smo se res majhne. Najprej smo se napotili proti Staničevemu vrhu, kjer so nas obsijali prvi sončni žarki. S Staničevega vrha smo se varovali, preostali del pa smo enostavno uživali v plezanju, sestopanju in hoji po grebenu. Pogled okrog nas je segal vse do Snežnika, dolino pa je že rahlo prekrivala tanka megla. Na enem izmed številnih vrhov v verigi smo si vzeli čas za počitek in, kot se je kasneje izkazalo kot zanimivo naključje, požirek božičnega čaja, saj je Sandi že na naslednjem vrhu osebno srečal božička. Na koncu Zeleniških špic je sledila malica in počitek na »dormeo natur« (beri mehka trava). Nato pa smo sestopili s Srebrnega sedla nazaj v Repov kot proti Jermanci.Tura je bila res nepozabna, k temu je botrovalo lepo vreme, dobra družba in dolgo pričakovane Zeleniške špice. Sedaj vemo, zakaj so tako »opevane« in to si tudi zares zaslužijo… Še se bomo vrnili v ta konec Grintovcev.
Vesna in Miloš
Komentarji