Sekločeva v škotskem vremenu

Včeraj sva s Krištofom obiskala severno steno Debele peči.

Glede na to, da sva zgodaj vstala in da sva oba že plezala v Debeli peči, sva na gozdnati glavi, kjer se odcepi potka do pod smeri, že nekaj minut cez šesto. Nad Rjavino in Triglavom se kopičijo neki oblaki, ampak to naju ne zmoti, saj je vremenska napoved zadnje dni samo “vročinski val, sonce, toplotna obremenitev” itd.

Trentarski dostop od lovske poti do pod stene je res zoprn, tako da se ga lotiva v tišini. Z orientacijo nimava težav. Prvi raztežaj, ki naj bi bila neka ogrevalna “dvojka” ponudi kar dobro ogrevanje, saj če čisto ne zadaneš linije, rata hitro štiri. Po prvem raztežaju pa se stena dokončno postavi čisto po koncu in ubere lepo, navpično linijo vse do “vrha” smeri, kjer se združi z Jesih-Potočnik. Skala je dobra, ni pa tako odlična kot mnogi pišejo. Smer je zelo opremljena, v celi smeri sva zabila samo dva klina, pa še to malo za psiho.

Zgornji del Jesih-Potočnik je pa itak za vriskat, vtis je le malce pokvarilo vreme, ki se nikakor ni moglo odločiti, ali naju bo napralo ali ne, tako da sva poleg plezanja imela še modno revijo jakn in anorakov 🙂

Sestopila sva po lovski poti, kjer sva šla “spet” malo po svoje, ampak generalno pa zadela sestop, dežne kaplje so ponehale, nebo je bilo spet modro, pred pripeko sva bila že v gozdu in turo zaključila na ležalnikih v Kovinarski koči s “ta hladnim” 🙂

Bližnjega srečanja s snegom nisva imela nikjer, je pa na dostopu za Jesih-Potočnik še ena velika flanka, kjer bi bilo potrebno narediti kak obvoz.