Smučarski eldorado

Včeraj sva s Sebatom obiskala Kanjavec, naš najvišji turnosmučarski cilj.

Za izhodišče sva si izbrala Krmo, kjer sva se z avtomobilom uspešno prebila do Kovinarske koče. Glede na količino prostora za parkiranje je verjetno ob vikendih tam kar zanimivo 🙂

V Krmi vlada prava zimska pravljica in vzpon do Bohinjskih vratc je minil v občudovanju sončnega vzhoda. Zadnji del vzpona je bil precej naporen, saj se nama “za teh par metrov” ni ljubilo namestiti srenačev, podlaga pa je bila precej trda.

Z vratc sva po ledenem pobočju odmsučala na planino Velo Polje, kjer naju je v senci ob pripravi na nadaljni vzpon pošteno zanohtalo. A hitro sva se spet ogrela in sledil je dolg zložni vzpon skozi Velsko dolino. Ker sva bila vseskozi v senci, sva tokrat prej nadela srenače, ki so nama prišli še kako prav. Vzpon do sedla Hribarice je bil več ali manj en sam “safr”, podobno pa tudi vzpon na vrh Kanjavca. Čeprav je bila ura že proti poldne, sonce podlage ni kaj dosti omehčalo in tako sva malo pod vrhom obupala nad hojo s smučmi in jih zamenjala za dereze. Malo zaradi varnosti, malo pa tudi zaradi naveličanosti nenehnega obračanja.

Na vrhu sva stala (in kasneje sedela) točno po šestih urah hoje. Razgledi so bili za božanski in sonce je prav prijetno grelo.

Odmučala sva po poti vzpona, kjer sva bila malo razočarana, saj sva pričakovala (glede na uro) kolenom in stegnom malce bolj prijazno podlago. Pa je (žal) nisva dobila.

Nazaj grede je bilo potrebno še “oddelati” 300 višincev do Bohinjskih vratc, kjer naju je sonce pošteno skurilo in ko naju je nato na vrhu veter dodobra prepihal, sva po hitrem postopku odmučala v dolino. Pod ostenji Draških vrhov se še najde kak kvadrat mehke podlage ostalo pa skorja ali pa beton.

Nad smučanjem res nisva bila navdušena, sva pa bila zato bolj nad turo. Cel dan nisva srečala nikogar in tako uživala v spokoju neokrnjene narave. 2200 višincev vzpona te seveda tako ali drugače ne pusti ravnodušnega.