Winnetou – pridih divjega zahoda
Predno smo prispeli v Paklenico smo se Nejc, Maja in Žiga ustavili še v Tulovih gredah in splezali kultno smer Winnetou.
Le kdo ne opazi izrazitih stolpov nad avtocesto, predno se spusti čez tunel Sveti Rok iz planot proti morju? Le-te so že dolgo vabile, da jih obiščemo in pogledamo, kakšne so tam smeri. Z Majo in Nejcem smo se tam ustavili v sredinem jutru in po posvetovanju smo se odločili, da se podamo v kultno, in zelo priporočeno ter s svedrovci opremljeno, smer Winnetou (6a+).
Vstop v smer smo zlahka našli, čeprav je dandanes tam navrtanih več smeri, kot pa smo uspeli prebrati na spletu. Smer odlikuje konstantna naklonina in tudi težavnost.
Začetek sva prepustila Nejcu, ki je suvereno opravil s tremi raztežaji na prvi (od treh) stolpov. In prav te začetni raztežaji ti dajo očitno vedeti, da bo treba pri plezanju tudi nekaj iznajdljivosti, saj gre za specifično plezanje po globokih in pokončnih “radijatorjih”.
Na drugi stolp peljejo štirje raztežaji konstantnega plezanja, nato pa se svet malce položi, a postane še bolj platast, vse do izstopnega raztežaja, ki naj bi bil tudi najtežji, a bi težko rekli, da kaj izstopa od ostalih. Morda tudi zato, ker se do vrha že navadiš tovrstne plezarije.
Smer toplo priporočamo zaradi divjega ambienta, zelo lepe linije in seveda zelo kompaktne skale. Generaciji, ki pa je (še) prebirala knjige Karla Maya, pa je smer privlačna že zaradi njenega imena.
Kljub zelo ostri skali in skorajda ničelni možnosti vmesnega varovanja, je smer zelo dobro in tudi varno opremljena.
ZA IT!
Komentarji