Alpinistični odsek Kamnik

Zeleniške špice. Foto: Sebastjan Čebular

Alpinistična šola 2006/07

24.2.2007 Mala Mojstrovka – plezanje grap ter vaja zimske tehnike



Po
običajnem jutranjem ugotavljanju, v katerem časovnem pasu živimo, preštevanju
in razvrščanju po avtomobilih smo se odpeljali proti Vršiču. Pot je hitro
minila in letnemu času navkljub (smo še sredi koledarske zime) je bila cesta
povsem normalno prevozna; nekaterim je bila tako všeč, da so se hoteli
odpeljati kar naprej na Primorsko. Sledilo je (pre)oblačenje (z nekaterimi
povsem novimi pristopi), še zadnje preverjanje opreme in že smo hiteli proti
Grebencu. Spotoma smo opazovali priprave na ofenzivo na Mojstrovko (očitno še zadnji
ostanki soške fronte) in folklorne navade naših južnejših sosedov. Pod steno
smo se razdelili, si nadeli plezalno opremo in vstopili vsak v svojo smer; eni
v Butinarjevo, drugi v Pripravniško grapo. V slednji je bil vzpon lahek; po
»stopnicah« smo mimogrede dosegli greben in se desno po njem povzpeli na vrh
Male Mojstrovke. Tu smo se zbrali in se po kratkem predahu kljub prekrasnemu
vremenu in že kar kičastim razgledom (mogoče malce pretiravam) začeli spuščati;
skupina iz Butinarjeve skozi Pripravniško grapo, naša skupina pa po Župančičevi
smeri. Začetna strmina nas je (vsaj mene) kar zaposlila, a je hitro popustila;
kmalu smo se začeli srečevati z vzpenjajočimi (že prej omenjenimi), kar je
sestop naredilo zelo družaben vse do prostora na snežišču pod Grebencem, kjer
smo vadili zimsko tehniko. Spust z dvema cepinoma, izdelavo varovališč v mehkem
in trdem snegu ter varovanje prvega in drugega v navezi smo vadili v skupinah
in ob zabavljanju in raznih dovtipih je vse skupaj kljub hladnemu vremenu hitro
minilo. Sledilo je pospravljanje opreme, med sestopom pa še vaja ustavljanja s
cepinom; zaradi skorjastega snega smo izvedli kar nekaj akrobatskih figur ter
podžgani z »zadnji da za pir« zdrveli do avtomobilov. Tu so kar nekaj smeha povzročili
poskusi skupine, da nam odpeljejo našo drago alpinistko, vzornico, … vendar jim
ni uspelo. Vreme je bilo najbrž krivo za hudo žejo in tako nam tudi
samomorilsko nastrojen planinec sredi ceste (očitno neizkušen, drugače ne bi
bil oblečen v tako žive barve) ni preprečil zasluženega okrepčila pri Aljažu.
Druščina se je premaknila še v Galo, a to je že druga zgodba.

Tomaž Pibernik


Komentarji

Komentiraj

Komentar

Ime