Dolga Nemška smer v Dolgem hrbtu

To se ti lahko pa samo smeji.

V gorah so se več okot očitno naredile super razmere, na kar nakazuje precej odličnih vzponov, vsi pa poročajo o bomba razmerah. Z Alenom sva se tako podala v Dolgi hrbet, splezat Nemško smer, ki sva jo sicer oba že plezala, a nama je ostala v lepe spominu.

Zjutraj naju je Alenov oče dostavil na Jezersko, pred tem pa smo še pustili eno prevozno sredstvo pod kmetijo Suhadolnik. S hojo sva začela nekaj čez peto zjutraj v ne preveč hladnem in jasnem jutru. Malo sva se poigravala z idejo, da bi dostopila z vzponom preko Sinjega slapu, a sva vseeno idejo opustila in s hojo nadaljevala do vstopa v smer. Dostop je bil kljub dolžini kar udoben.

Razmere v smeri so bile ves čas vrhunske. Večinoma beton s kar nekaj lednimi zaplatami, tako da se je dalo precej varovanja narediti tudi na ledne vijake. Sicer sva pa vse do zgornje izstopne flanke varovala na obstoječa sidrišča, če tu in tam sva zabila kak klin.

Na koncu smeri sva se ob pogledu na dolgo “zabetonirano” prečnico le nasmehnila in jo na “štajerca” ucvrla do Mlinarskega sedla na zasluženo sončenje. V spokoju in družbi gamsjega tropa sva preko bivaka pod Grintovcem sestopila na Kokrško sedlo, kjer sva pospravila še zadnje kose opreme in zdirjala v dolino.

Super tura!